6. jun 2008 12:19
Mamamia, brat je imel pištolo na vodo, za katero je imel na nekem konjskem tekmovanju, ki ga je pokrival kot reporter, toliko interesa in nenormalno visokih ponudb za odkup, da bitko H2O popolnoma razumem.
Sama spadam v kategorijo pridnih punc, ki se niso nikoli steple, nikoli tožile, pač pa vedno premišljeno maščevale ob pravem trenutku. S pušćico naravnost v cilj.
Je pa res, da včasih sodelujem v čudnih projektih, eden zadnji je povzročil noro dirko na banko, kjer bi bilo potrebno zapreti zlati račun ( v katerega smo "vdrli") in živčno iskanje ustreznega računa nekje na Idrijskem, ki ga sploh ni bilo, ker sem spretno izdelala lažnega.
Če se kdo spomni, v mojih zgodbah nastopajo skoraj isti akterji. Prva zgodba se nanaša na severno taščo ( ki je po zdanji izjavi sosed in snahe še bolj pasja) in je moja mrzla sestrična. Ima še eno sestro ( to je ona zgodba od sposojenih in nikoli vrnjenih oblačil in sladoledu na ulici),ki je mojih let, sestra, ki je moja soseda pa je 25 leta starejša.
Ta sestra je bila njega dni bolj rdeča od partijske zastave, od osamosvojitve dalje pa prodajo svoje desničasrsko in cerkveno prepričanje do te mere, da moji mami ni hotela dati odvečnih sadik paradižnika, ker ni bila za Demos, dala jih je očetu ( ki itaq ni bil za Demos). V vsej zagnanosti so bili vsi paradižniki - rumeni !
K ultradesničarskemu poslanstvu koze, ki je zjutraj visela skozi okno in se izživljala nad stisko sosed, ki so si služile penzijo v potu svojega obraza, podnevi pa žrla svojo snaho, ki je bila Neslovenka, skrivaj vozila vnuke h krstu v oddaljena mesta, sama pa rpi vseh žlehnobi po kolenih lezla okrog oltarja. Če odmislim vse neprijetnosti, zaradi katere se je je rodbina odrekla in zaradi česar našega praga ne bo več prestopila, je nenadoma spoznala, kaki lopovi se nahajajo v gospodarstvu ( kjer nikoli ni delala, saj je njen korak le segen do kante za smeti in poštnega nabiralnika), pa kolikor ji je uspelo prebrati ( in verjeti) medijem.
Vsi smo vedeli, da obsedeno kliče na razne odprte telefone, najljubši pa ji je bil izjava tedna. Njeni komentarji so bili točno taki kot ona: zmedeni od psihofarmakoloških pripravkov, podprti z alkoholno omamo, čemur se nikoli ni odrekla. JAsno, da se je vedno skrivala pod drugim imenom, bila pa je s svojim dialektom prepoznavna, da ni mogla biti bolj. Sorodniki in sosedje so zmajevali z glavo ( sama je nisem nikoli slišala, ker nisem imela prižganega radia), dokler...
Nekega dne me je njena mljaša sestra vznemirjena klicala v službo, da je šla tokrat Mica ( pa ji ni tako ime), predaleč. Na Val 202 je klicala kar dvakrat: prvič je imela priimek in ime dveh sosed, ki so živele v dvojčku, drugič pa materino ime in kraj, kjer je živela na začetku. Vsebina njenega poznavalskega komentarja o takrat odhajajočem Rigelniku, ki je zapuščal državni zbor, je bila žaljiva, bi rekla, da zanesljivo dovolj za zasebno tožbo. Ampak Mica že ve. Na hitro sem končala pogovor.
Stopila sem v tajništvo, kjer je sedela moja tajnica, starejša in izkušena gospa, ki jo poznam že od otroštva. Seveda je bila za akcijo, pod pogojem, da je pri tem ne gledam. Poklicala je Mici na njen telefon in se predstavila, da kliče iz Rigelnikovega kabineta. Prvič je Mici prekinila pogovor. Drugič je klic ponovila in še vprašala, če so s te številke klicali na Val 202. Mica je s tresočim glasom to seveda zanikala in vrgla telefonsko slušalko. V hipu sta oba oddelka vedela za dogodek, kar je povzročilo veliko smeha.
Ko me je kako uro kasneje klicala Micina sestra, je bila zaskrbljena, zakaj sestra ne dvigne telefona ( to je bil še čas pred PIK funkcijo). Da ne bo nikoli več klicala na Val 202, sem ji zagotovila. Ko sem pozno popoldne prišla domov, sem imela kaj videti. Cela hiša je zgledala kot v času bombnega napada: spuščene so bile rolete na oknih celega stanovanja, le nekaj cm je bilo na razpolago za kontrolo terena, brez katerega severna tašča ne more živeti še danes.
Odhitela sem do sosednjega naselja, kjer me je že čakala Micina sestra, ki se ji ni svetilo, kaj se je zgodilo. Menda je končno dobila zvezo, Mica pa je govorila tako zmedene in nepovezane stvari, predvsem o seksu, da je bil prepričana, da je na smrt pijana. In se najavila osebno naslednje jutro.
Ja, naslednji dan se je zgodba razvila do konca: Mica je prišla na obisk k sestri, kamor zlepa ni šla in povedala, da jo banda komunistična zalezuje in ji prisluškuje in da ona itaq ve, da jo nadzorujejo že vsa leta ( zakaj neki), da je klicala na radio, kjer je komentirala, kak lopov je Rigelnik, nato pa so jo iz kabineta poklicali nazaj, kar dokazuje, da jo zalezujejo. Ampak ona se ni dala, da je klicala. Je pa res, da vso noč in celo jutro ni zatisnila očesa, ker se je bala, da bodo prišli po njo in jo zaprli. Zato se je zabarikadirala v stanovanje in samo tega se je bala, kaj bodo rekli sosedje.
Skoraj je nadaljevanje zgodbe znano: krohotalo se je veliko ljudi, snaha je skoraj umrla od smeha, Mica pa je prenehala s komnetiranjem političnih dogodkov. Skoraj, če ...
Pred nekaj leti sem celotno zgodbo povedala njeni teti, za katero sem bila prepričana, da ji bo celo zgodbo ( ki jo je seveda spravila v smeh), izklepetala. Ne vem, ali je bil večji učinek takrat, ko je čakala v zatemnjenem stanovanju na obisk policije, ali pa je bila njena jeza dovolj učinkovita, ko je izvedela, da sem ji vse to zakuhala prav jaz.
Da končam, zaradi določenih vlog, ki sem jih imela v življenju, si velikih neumnosti nisem mogla privoščiti. Je pa vse dovolj poporano.
Lep dan in vesel vikend.
F r i n a