3. jun 2008 12:10
Ja, se strinjam z Vendelino.
Čeprav živim v velikome mestu, imam hude težave z nakupom nekaterih sestavin, ki so dostopne npr. v Ljubljani.
Po moji silni peki cca 25 kg peciva ( no, ga je še kakih pollomljenih pol kile), sem v največji trgovini v mestu, ki jo je pred dobrim letom zavzel rdeči sosed, vprašala prodajalko, če imajo kvašeno listnato testo. Da ga je iskala že ena gospa, ker ga menda imajo v hipermarketih v Ljubljani, seveda iste firme. No, tu ga nimajo, ga nikoli niso imeli in , zdaj pride najslajše, ga tudi ne bodo naročili.
Sistem naročanja je namreč tak, da trgovina ne naroča tega, kar žalijo kupci, ampak tisto, kar centrala določi, da smejo prodajati. In v našem mestu tega testa NE MOREJO naročiti, ker nimajo na seznamo. Popravki nemogoči.
Zdelo se mi je kot plansko gospodarstvo. Nekdo določa nekje v Ljubljani, kaj si smemo kupci v provinci privoščiti. V neku drugi trgovini iste firme, ki je resda manjša, ne dovolijo naročanja metliške črnine, ker ga v tem rajonu kupci naj ne bi kupovali. To je povedal gospod pri sosednji mizi, kjer smo pile kavo in kamor sem prirogovilila iz tiste velike trgovine.
Pravzaprav sem imela srečo, da so mi v eni od trgovin naročili masleno olje, ki ga do takrat niso imeli.
Da o oskrbi s kruhom, ki smo je bili vajeni pred prevzemom ( iz tega posla izvira en ogabno bogat meščan), ne zgubljam besed.
Upam, da mi Vendy ne bo napisala, da naj v tejle vročini sama delam tisto testo. Tak polizdelek nima nič opraviti z industrijskimi torticami, o katerih piše in bi jih papala samo v primeru, da komu rešimž življenje s takim dobrim delom, ali pa da bi mi kdo to ponudil ob obisku ( tam sem seveda vljudno tiho).
Gornja zgodba je stara samo teden dni.
F r i n a