Dr.andrej marušič

2. jun 2008 9:04

Tudi jaz ne razumem zakaj odhajajo najboljši. Iskreno sožalje vsem njegovim. honestsoul66

2. jun 2008 10:46

Imam en melanholično neulovljiv občutek. Jasno, da sem gospoda poznala iz medijev in cenila njegova prizadevanja za to, da se v tej državi bolj odkrito soočimo z vprašanji duševnega zdravja in je bil na nek način naš medijski znanec. Po drugi strani pa ga nisem osebno poznala in se mi zdi, da bi bile moje vljudnostne sožalne fraze nespoštljive do tistih, ki imajo zdaj čas za svojo žalost - to so svojci, da bi v to žalno energijo nekaj na netu posegala. V zadnjih letih sem bila soočena z raki med svojimi vrstniki/sodelavci in nekaj jih je bilo še mlajših od mene (pokojni doktor se je rodil za kakšno spoznanje pred mano). štirije so zadevo preboleli in prihajajo v tisto fazo pet let in več (ko ni več onokoloških kontrol), dva smo pa pokopali. Mene je dejstvo, da je toliko različnih rakov in da za njim zbolevajo ne "neki drugi ljudje", temveč ljudje, s katerimi sem bila v dnevnih stikih - mene je to vedno znova zelo presunilo. Pa se mi zdi, da sem tiste melanholične popoldneve (po obisku sodelavca, ko se je sestavljal od kemoterapije, pa čaja z znanko, ki je kupovala rute za svojo kemoterapevtski skalp -njen izraz, pa zgodbe prijateljice, ki je v rekla, da bo šla čez tri tedne na morje, in da se mora pred tem oglasiti pri zdravniku, se ji zdi, da ima virozo - no, v enem tednu je izvedela, da ima tumor, v naslednjih desetih dneh je bila operirana) nekako nadgradila. Ugotoovila sem, - da sem najbolj bogata na svetu: sem zdrava, denar za položnice in za kak priboljšek se tudi najde, domači so zdravi, jaz tudi, da več itak ne rabim. - da se ne splača razburjati zaradi stvari, ki se jih itak ne da spremeniti - da kolikor toliko vem, kaj se da spremeniti in se raje lotevam tega - da ne zapravljam energije za stvari, ki me ne zanimajo in ne zapravljam časa in energije z ljudmi, ki me ne zanimajo in od katerih se ne morem nič naučiti.... Z drugimi besedami, mene so stiske in bolezni ljudi okrog mene naučile, da cenim to, kar imam in v bistvu nekako evoluiram v boljšo osebo. Včasih nas tragedije drugih naredijo boljše. In pokojni dr. Marušič je najbrž to učil ljudi in jih bo še po svoji smrti. In mislim, da bo počival v miru. Vendelina jr.

2. jun 2008 11:02

Njegova predavanja so bila čudovita. Pretresena in žalostna sem. Iskreno sožalje svojcem. Lipa

2. jun 2008 12:21

Ni žalostno da človek zboli,no je,ampak to se dogaja,se je in se bo. Najbolj žalostno je, če se ta ki zboli nima niti priložnosti boriti,ker prehitro napreduje...tudi to se dogaja in to mi je najbolj žalostno. evagirl

3. jun 2008 12:00

Dr. Andreja Marušiča nisem osebno poznala. Tudi na njegovem predavanju (na žalost) nisem nobenem bila. Sem ga pa vedno, kadar sem naletela na njega v medijih, poslušala/brala. Še danes imam na "računalniški" mizici, v lični škatlici na enem izmed mnogih listkov njegovo ime, ker sem ga želela "pogooglat" in s tem bolje spoznati. Danes mi je žal, da si nisem vzela čas, da bi to tudi naredila (čeprav še vedno ni prepozno). Njegova razmišljanja in nasveti, kako izboljšati kvaliteto življenja, predvsem na duševni ravni in s tem tudi telesni, so izjemni in žal, vse premalo je takšnih (mladih) izobražencev, ki bi znali na takšen preprost način podajati dragoceno znanje, ki so si ga pridobili. Res škoda, da nas je vse prehitro zapustil. Iskreno sožalje družini

3. jun 2008 21:53

Še eden izmed "velikih", ki nas je žal prehitro zapustil . (Off topic; tud Drnovška nismo vsi osebno poznali, pa smo vseeno žalovali za njim oz. smo izrekali sožalje svojcem in bližnjim, pa četudi preko raznih forumov ). »The scary part about human stupidity is not how dumb an average person is, but the fact that, by definition, half the population is even dumber than that!«

4. jun 2008 9:40

Sem ga osebno poznala, saj je bil moj profesor-odličen predavatelj, strog, discipliniran človek z izjemno veliko notranjo močjo in pozitivno energijo. Prisegla sem si, da bom šla njegova predavanja še enkrat poslušat... Sožalje družini. tjamat

13. jun 2008 22:37

Tudi mene je pretresla novica o smrti priznanega strokovnjaka. Sožalje družini. wina

14. jun 2008 15:37

Sama sem se ponoči vrnila iz Nemčije- tudi z zdravljenja te nesrečne bolezni. Osebno dr.Marušiča nisem poznala, le enkrat sem ležala na kemoterapiji istočasno kot on. Že to, da je taka oseba, kot je on zbolela, me je takrat pretreslo, danes ko pa sem prebrala tole temo, me je dokončno pobilo. V torek grem nazaj- da se borim za življenje....njemu žal ni bilo dano, da bi zmagal. Še nekaj nas je ostalo- peščica, ki se že več let trudi proti sila spretnemu sovražniku. Bo komu uspelo? Nihče ne ve, le upamo lahko.... Resnično iskreno sožalje družini! ZIMA

14. jun 2008 16:01

Upam na vse najboljše in mislim nate, zima.............. nikoli ne pomisli, da ti ne bo uspelo, pozitivna naravnanost prispeva k ozdravitvi .......sicer pa, ali obstaja druga alternativa? LP katjushka