Prosim,bi lahko poklicali odgovornega?

Zaradi narave mojega dela sem veckrat v tujini, torej neizgibno jem v gostilnah.Opazam,da se zunaj ljudje veliko bolj zavedajo svojih pravic in poklicejo odgovorne tudi ko jim prinesejo odprto steklenico mineralne vode,ki bi jo sicer morali odpreti pred gostom.

Ali pa ko niso zadovoljni s kvaliteto hrane, ko v nedogled cakajo da jim natakar kaj prinese, opazke ne skrivajo,povejo.Kaj pa mi,Slovenci?

Zdi se mi, da smo prevec tiho:ah, saj ni vredno, malenkost, pa saj me tako ne bo vec sem.Kake izkusnje imate s pomanjklivostmi in kako reagirate?Jaz sem velikokrat v zadregi in res ne vem,kaj bi.

Hvala za mnenja.

kozamurnik

29. maj 2008 6:34

Jaz vedno povem, če mi kaj ni všeč; če me želijo še kdaj videti, se odzovejo zrelo in poslovno, če pa so nesramni, kar sem nazadnje doživel v Foculusu, me pa ne vidijo več.

 

Ampak tiho nisem pa nikoli. Konec koncev jaz plačam, zato zahtevam kvaliteto za svoj denar.

Drejček

29. maj 2008 7:27

Dobre stvari vedno pohvalim, za slabe in nekorektno opravljene pa povem. Natakarji in odgovorni pa se različno odzovejo. Če sprejmejo dobronamerno kritiko, še pridemo v tako gostilno,. Če pa se ne vedejo korektno, so mogoče vase zaverovani in še žaljivi, pa nas več tam ne vidijo in še slabo reklamo okoli ponesemo.

 

Kyara

29. maj 2008 8:18

V obe smeri, saj mene tudi skritizirajo, če kakšno kiksnem. Koneckoncev smo samo ljudje. Tudi pico so mi delali dvakrat, ker so mi jo preveč zapekli (sicer ne v Foculusu, imam pa podobne izkušnje kot Drejček z Azurjem), pa nekoč je kuhar stresel, če mene vprašate, pol kile soli v mojo rižoto, sem tudi dobila drugo.

Z veseljem pa pohvalim dobro hrano, psotrežbo, pustim napitnino.

Sva pa z Lidko zadnjič doživeli prijetno presenečenje ob najini opoldanski kavici, ni nama je bilo treba plačati, natakar se nama je že vnaprej opravičil za malce bolj počasno postrežbo.

Loni Makaroni

29. maj 2008 8:19

Ah, jaz sem precej nekriticen gost, res pa je, da grem v resno ostarijo parkrat letno in da takrat skrbno izberem lokacijo. Na pocitniskih potepanjih izven slovenskih meja, kjer se ne mores vedno zanesti na Mladinin kulinaricni vodnik, pa tako ali tako velja nacelo "keep an open mind". Imam pa vecen problem v pizzerijah - v Sloveniji se je namrec v zadnjih letih razpasla navada, da na ze peceno pizzo nalozijo surovo salamo ali prsut, cesar ne trpim; in kljub temu, da ob narocilu vedno izrecno opozarjam, naj se ves nadev pece s pizzo hkrati, se obcasno zgodi komunikacijski gap; takrat sicer vedno posljem kroznik nazaj v kuhinjo, naj jo dajo se enkrat za 3 minute v pec, po drugi strani se mi zdi, da bi mi jo morali narediti na novo, po tretji strani se mi zdi, da sem prisla na pizzo, ne na trening asertivnosti, skratka, ena od tistih situacij "proklet bio ako uradio, proklet bio ako nisi." lp, proxima

29. maj 2008 8:42

V bistvu je dala kozamurnik eno dobro iztočnico. Meni ste zdi problem dvonivojski in sicer: - Slovenčki, slovenceljni...whatever...imamo (imajo) težave pri komunikaciji v vsaki okoliščini in vedno znova. Ne zna Janez Novak lepo reči: Tole ni najboljše, prosim, ponovite - in to reči na način, da ne bi nikogar užalil in se hkrati skregal na žive in mrtve ali pa ne bi hkrati začel opravičevati, da je sploh to rekel.... Meni so bili vedno všeč Angleži, ki znajo to reči na sto in en način in pri tem ne trznejo, nasprotna stran pa tudi ne. - Slovensko vedenje o kuhanju in jedeh....tu je tudi veliko rezerve. Po eni strani se eni nekaj silno raztegujemo v eksperimentiranju, po drugi strani pa se v slovenskih domovih še vedno servira nekaj iz šestdesetih/sedemdestih... V stilu goveja juha, restan krompir, telečja pečenka vse nedelje v letu, pa ideja, da je treba "meso in nekaj toplega, drugače ni kosila"... in bogpomagaj naprej. Zadnjič sem bila v eni gostilni, ki sama sebe imenuje "restavracija". Jedilnik je bil točno tak, kot so ga imeli takrat, ko sem hodila v osnovko...samo papir je bil drug in cene so bile v evrih. Vrhunec kulinarike je še vedno puran v smetanovi omaki... Potem so imeli tri priloge in sicer pražen krompir, pečen krompir in riž. S tem, da je natakar na vse variante - vključno na postrvi - sugeriral riž (ker so ga evidentno naredili preveč tisti dan). Skratka, če si hotel kaj pojesti, ti ni ostalo drugega, kot da si izrecno naročil kuharju in natakarju, kako naj zadevo pripravita. In pri tem je bilo treba ignorirati dejstvo, da osebje takšna navodila nepopisno motijo. In glej ga zlomka, potem je bilo pa čisto okusno..... In pri vsem rižu, ki so ga imeli na lagerju, ni nobenemu potegnilo, da bi s šparglji naredil rižoto - čeprav so gostje po tem povpraševali.... Hočem reči, bila sem v eni gostilni v enem totalnem časovnem stroju, mlajša za petindvajset let minimalno. In je po naši deželi kar nekaj takih objektov, kjer so tam nekje v letu 1981..., ki pa imajo še vedno mrežo svojih stalnih gostov, zato ni nobene potrebe, da bi šli s časom naprej. Oziroma, vsaj mislijo, da je ni. Mi, ki želimo, da se mineralna voda odpira pred nami, mi, kozamurnik, mi, smo v manjšini. Vendelina jr.

29. maj 2008 9:10

No hvala bogu, da nas je kar nekaj v manjšini. Edini problem je, da je nakaterim, kateri so v določeni situciji (zgoraj že omenjeni) z mano, včasih nerodno K

29. maj 2008 9:25

Dogaja se mi podobno kot proximi. Je pa res, da sem v zadnjem času postala nekoliko bolj odločna in če kaj ni v redu, mirno in prijazno povem. Če ne reagirajo, kot bi naj, ob odhodu povem, da me več ne vidijo.

Primer: v eni znani gostilni ob meji nas je natakarica nagovorila kar v nemščini. Navada, ker je pri njih ob nedeljah veliko Avstrijcev na kosilu. Smo rekli, da razumemo slovensko, se je opravičila, nasmehnila in ni bilo nič narobe. Je pa zato bilo narobe z rižem, ki je bil narejen vse drugače, kot sem ga naročila. Sem povedala natakarju, ki ga je priensel, da sem naročila povsem drugače prirpavljen riž, in zakaj mi nosi nekaj, kar je pobrano z drugih krožnikov in le pogreto v mikrovalovki, okusa pa nima po ničemer. Se na riž predobro spoznam, da bi mi to lahko podtaknili. Se je lastnica prišla opravičit, se je čudila, kakoje to mogoče, pa sem ji rekla, da ne  vem, da mora to vedeti ona. In na računu je bilo potem videti, da so mi ta riž, čeprav sem ga vrnila in nisem naročila druge priloge, tudi zaračunali. Ob odhodu sem stopila do lastnice in ji mirno rekla, da me pri njih ne vidijo več. Ker smo bili v tej gostilni velikokrat, skorajda stalni gostje, se je začela opravičevati in hotela vrniti denar, pa nisem hotela vzeti. In tudi tja nisem nikdar več šla. Zato pa toliko raje v bližnjo drugo gostilno, kjer nas vedno nagovorijo v slovenščini, četudi je polna avstrijskih gostov, in kjer nas še nikoli niso pustili čakati zgolj zato, da ustrežejo Avstrijcem (kot se je v prvi opisani gostilni tudi dogajalo).

 

Mamamia

mamamia

29. maj 2008 9:38

Ne men pa ni nerodno - je pa nerodno mojemu, ki sedi zraven mene [;) Če mi nekaj ne štima, ja zakaj zavraga bi pa morala to pojesti in potem še plačati?! Ampak moj se z leti že malo navaja, ker ve, da znam tudi pohvalit in pustit krepko napitnino - čeprav ponavadi on plača račun. Saj vem, da se "lahko zgodi" in če je reakcija natakarja ustrezna - ej, ni panike, konec koncev on hrano samo prinese iz kuhinje in je pravzaprav kuhar tisti, ki ponavadi za.... stvar, mi pa se potem znesemo nad natakarjem. Moja mami je delala v tujini, v gostinstvu - hotel "16 zvezdic" in tam ni bilo nič posebnega, če je gost želel govoriti s kuharjem in ga pohvaliti - halooo - kuharja, ne natakarja! In ko je enkrat pri nas želela govoriti s kuharjem in je le-ta prišel k mizi, se je držal, kot da gre na vislice. Ko ga je potem mami pohvalila in sta še kako rekla, se mu je smejalo še vsaj dva dni. Mislim, da pri nas še ni doživel podobnega. Ponavadi letijo tako graje, kot pohvale natakarjem in ne tistim, ki so hrano pripravili. Pa napitnino tudi damo natakarju - no, jaz sem jo enkrat nesla picepeku - je bil čist paf. Ne vem pa, kako si napitnine potem delijo? lp, vanjatajnsek

29. maj 2008 9:40

Ravno to je tisto, da ne želimo biti konfliktni. Nočemo delati scen (razen nekaterih izjem) Jaz, npr., če mi prinesejo v pizzeriji pizzo z gobicami (čeprav vedno še posebej poudarim, da ne želim gobic), je ne dam nazaj. Ampak gobice poberem s pizze (zdaj so tako ali tako v večini pizzerij narezane na kose) in jih dam na stran na krožniku. Potem me ponavadi vprašajo, če je kaj narobe z gobicami in jim seveda povem, da sem naročila brez. In seveda, hočejo krivdo zvaliti name, rekoč: "Zakaj, pa je niste dali nazaj?" In kaj jim rečem jaz? "Zato, ker vseeno upam, da boste naslednjič bolje slišali, kaj vam gosti naročajo..." To je vse. Brez scene, brez konfliktov. Samo mirno... Naslednjič (vsakem dam še drugo možnost, kaj češ, taka pač sem) in že pri naročanju povem, kaj je bilo prejšnjič narobe, npr: "Danes bi pa XY pizzo, ki naj bo brez gobic. Zadnjič, ko sem bila tu, ste mi pomotoma prinesli z gobicami...." Ponavadi potem nimam več problemov. Je pa res, da če bi mi še 1x prinesli v isti gostilni narobe, bi sigurno vrnila. Vedno pa želim ostati na nivoju.

29. maj 2008 10:01

mamamia je napisal/a:

in zakaj mi nosi nekaj, kar je pobrano z drugih krožnikov in le pogreto v mikrovalovki, okusa pa nima po ničemer.   Mamamia mamamia

Pred nekaj meseci je prijateljica v eni od znani MB gostilni v solati našla račun,... Imela je pa problem, da ni mogla na glas protestirat, ker je tja na kosilo peljala poslovne partnerje. Kasneje je seveda lastnici gostilne razložila zakaj je pri njej več ne bo K