23. apr 2008 22:14
Desetkrat premisli, predno enkrat rečeš. In ko nekaj rečeš, od tega ne odstopaj. Pojasni tudi zakaj mora to biti tako in ne drugače. Kar se da mirno vztrajaj in ne izgubi živcev, pa čeprav v tebi vse poka od razburjenja. Če bi s svojim uporništvom že skoraj načela meje tvoje tolerance, globoko zadihaj in zapusti prostor za nekaj minut, da se umiriš. Važno je tudi, da vsi, ki v družini vzgajate otroke (očka, babica, dedek....) ravnate enotno in da nihče ne popušča.
Svetujem pa ti tudi, da ne skopariš s pohvalami in priznanji. Pohvala dela čudeže! Kaj ni tudi nam lepo, ko dobimo pohvalo za svoje delo? Motivacija za delo se zveča, dvigne se samozavest in z njo samopodoba. Menim, da je veliko tega, kar bi lahko pohvalila, saj si napisala, da znata delati vse. Hvališ lahko neposredno ali pa posredno . Npr.: brez patosa poveš kakemu obiskoval-cu,ki , da tega brez pomoči svojih otrok ne bi zmogla,..... in poskrbi, da bosta to otroka slišala . Nikar jih pa pred njimi ne grajaj. Negativna kritika sodi v ožji družinski krog! Takrat mirno lahko poveš zakaj si na njiju ponosna, da ju imaš rada in da se jima zahvaljuješ za to in to, da pa želiš, če je mogoče, da popravita še to in to..... Seveda moraš takrat tudi tenkočutno prisluhniti njima in se prijateljsko pogovoriti .
Vse lepo vam želim!
Nelly