10. apr 2008 9:22
Živjo, rezika.
Je fino, ali ne, ko gre otroku šola dobro od rok, pa ko se otrok vključi v akademski nivo.
Takarat so starši tako ponosni, da bi kar kakšno ped nad zemljo hodili....Se spomnim svojih staršev ob podobnem trenutku.
Po drugi strani je pa tako, da ko človek piše magisterij ali pa doktorat, je najprej kar v formi, ko pa se zadeva zaključuje, in ko se bliža dan zagovora naloge, si pa samo želi, da bi bilo vse skupaj že enkrat mimo. Po zagovoru naloge je pa človek itak tako izpraznjen, da se ne da povedati. A to je TO, za tole sem vlagal/a zadnja leta in zakaj ni zdaj nobenega zadoščenja? - to je osnovna misel, ki človeka drži kakšna dva dni po tem, ko je zagovor opravljen. In takrat tudi človek ni ravno razpoložen za diskusije o tem, kakšno spominsko darilo bi rad imel.
Potem, ko ta začetna izpraznjenost mine, potem pa s pospeškom pridejo pomembne ugotovitve. Na primer to, da ne moreš nadaljevati življenja, dokler se ne zahvališ vsem, ki so tem podpirali pri tem, da si prišel do magisterija (ali pa kakega primerljivega uspeha). In v prvi vrsti so to starši.
No, mene sta starša vprašala, če imam kakšno posebno željo za darilo ob magisteriju. Sta mi na vsak način hotela kupit avto (ker je bil prejšnji prodan, ker sem zbirala denar za novo stanovanje). Sem se temu odločno zahvalila in povedala, da sta me čisto dovolj časa financirala in da imam zdaj tako izobrazbo, ki mi bo itak prinesla tako plačo, da bom sama kupila točno tak avto, kot ga hočem (In sem ga kak mesec po magisteriju).
Sem pa za magisterij od staršev dobila zlati cross z dodatno vgraviranim mojim imenom. Da se ve, da je ta zlasti svinčnik moj. (Ker velike punce imamo zlate crosse). Uporabljam ga samo za podpisovanje pomembnih listin. In vedno znova, ko ga uporabljam, se spomnim kako sta moja starša ganjeno gledala, kako dobivam tisto magistrsko listino in mi je tisti sentiment mnogo bolj dragocen od kakega darila, ki bi bilo verjetno dražje, pa ne bi imelo take emocionalne vrednosti (npr, od takrat sem zamenjala že več avtomobilov).
Skratka, rezika, ne vem, kakšen strošek za tebe predstavlja nakit (sicer, če poznaš hčerin okus, uhančki so vedno fini), ne vem niti, kako tečejo ostale stvari (npr, ali imajo otroci svoje stanovanje, so najemniki, ali živite skupaj), ampak za magisterij zadošča darilo, ki ima visoko emotivno vrednost, ni pa nujno, da je hiperdrago. Okej, jaz vedno navijam za cross svinčnike. So pač kultni.
Bo še kakšna prilika, da se denar porablja (mladina ima stalno nepremičninske probleme in si stalno sposoja od staršev.....)
Vendelina jr.
zvezdica55
