14. sep 2010 17:29
Jaz se pri teh stvareh zanašam zlasti na
Ilovarjeve (= Mladinin Konzum: vodič po gostilnah in kmetijah, brez milosti, brez protekcije, brez sponzorjev - žal v zadnjih tednih tudi brez nadaljevanj...).
Btw, kadar kdo omeni Parenzano, imam nekoliko mravljincev - namreč moj prvi in edini prodor z biciklom na osvobojeno tržaško ozemlje (kolikor je bilo mogoče iti po sledeh Parenzane s kolesom od Lucije do Trsta) se je zgodil pred skoraj natančno devetimi leti, lepega dne v začetku septembra; po slabih štirih urah kolesarjenja (vmes sem se nekajkrat temeljito izgubila, kakor je tudi sicer v moji navadi, mislim, da sem že omenjala, da imam neke vrste geografsko disleksijo) sem si v Trstu malo oddahnila v nekem caffeju v bližini akvarija in se primerno rehidrirala z mešanico cocacole light in limoninega schwepsa (zvarek je moj bratranec genialno poimenoval
schwepsola medium). Nato sem se prav počasi in leno vračala ob obali, čez Lazaret, kjer se mi od utrujenosti in vročine ni več dalo kolesariti, tako da sem naložila sebe in bicikel na ladjico Big Red, ki je, kakor se morda kdo še spomni, nekaj let v poletnih sezonah vozila med Portorožem in Ankaranom.
Nekje na meji, ura je bila približno štiri popoldne, sem dobila na SMS porezan začetek maila (Simobil je namreč nekaj časa omogočal direktno pošiljanje SMSjev prek poštnih serverjev) od takrat še rezidenta ZDA in uradno še ne mojega najdražjega (čeprav sva ravno tisto poletje stvari zastavila v to smer), ki se je bral nekako kot "Z mano je vse v redu, še vedno pa ni jasno, kaj se je pravzaprav..."; nisem si kaj dosti gnala k srcu, sklenila sem, da bom ob prvi priliki šla do kakega internet caffeja in raziskala, za kaj pravzaprav gre; v lucijskem brlogu sem se stuširala, zvalila v posteljo in zaspala, dokler me ni klicala kolegica, če kaj gledam "to grozo na televiziji".
Lepi jesenski dan je bil namreč 11. september leta 2001, in od takrat naprej si ne upam več s kolesom v Trst...
lp, proxima