13. avg 2008 12:56
macadamia, je nekaj če HelpAnimal napisal(a).
Bullmastiffi so, v nasportju s svojim videzom, ki je res strahospoštovanja vreden, izjemno mirni in priljudni psi, rekla bi, da celo leni. Tudi kakšnega posebnega šolanja, razen osnovnega, ne potrebujejo, da so čuvaji jim je že prirojeno. To pa je videti tako, da ko pri ograji opazijo neznanca, ene dva krat globoko zalajajo in potem samo mirno čakajo, da se pojavi lastnik. Nobenega skakanja po ograji, divjega laježa in podobno, samo neko opozorilo in konec. Se neznanci bolj videza ustrašijo kot česa drugega.
Psi so krotki, predvsem so izjemni ljubitelji otrok, obožujejo pa vse družinske člane (ki jih imajo seveda razvrščene po lastni hierarhiji). So izjemno cartljivi, ko te vidi, se kar na hrbet uleže in vse štiri od sebe, kot bi prosil "popraskaj me". So psi, ki ne potrebujejo veliko gibanja, zaradi svoje teže so ena tistih pasem, s katerimi ni treba vsak dan teči ali psa voditi ob kolesu, da preteče nekaj KM. Potrebujejo kakšne pol ure do uro zmernega gibanja dnevno, morda nekaj minut tekanja za palico in podobno, več pa ne - vse to zaradi svoje teže, ki doseže tudi 65 do 70 kg.
So izjemno hvaležna pasma. Mirni, lenobni, a izjemno čuječi in pozorni. Zelo malo lajajo, kar je dobrodošlo, če je pes v gosto naseljenem kraju, saj zna pasji lajež kakšnega soseda precej motiti. Z veliko, kar dvojno ali trojno mero ti vračajo pozornost, naklonjenost in ljubezen, ki mi jo dajejo družinski člani. Zvesti psi so, z otroki pa so nezmerno veliki prijatelji.
Na eni zmed razstav se je našemu psu približal oče, ki je na razstavo pripeljal svojo slepo hči in vprašal, ali deklica lahko poboža psa. Naš pes kot da je slutil, da deklica potebuje njegovo sodelovanje - namestil se ji je in se ji popolnoma prepustil, božajoč ga je pretipala od glave no pete, kot rečemo, tudi glavo, pes pa je samo mirno čakal in se ji na koncu "predal" tako, da se je ulegel na hrbet, vse štiri dal od sebe, da ga je deklica še malo požgečkala.
Še eno prednost imajo ti psi. So izredno dominantni v odnosu do drugih psov. Ne lajajo nanje, če se kak pes izza ograje zaganja proti njemu, samo dvigne glavo in gre mimo, kot da nič ni. Če pa že pride do obračuna, je za drugega psa bolje, da jo čim prej pobere stran oziroma da ga lastnik spravi na varno.
Naš je bil vedno na povodcu, ob sečanjih z večjimi psi, ki jih lastniki niso imeli na povodcu, je bilo videti tako, da se je naš ustopil, opazoval psa, ki se je motal okoli njega, in potem naenkrat dvignil rep, kot bi imel strelovod. Vsi psi (rotvajlerji, pittbuli, tudi en doberman) so se najpozneje takrat umaknili, le enrkat, ko ga je en spuščen rotvajler napadel od zadaj, je bil napadalec v manj kot sekundi na hrbtu in nadaljnji obračun smo preprečili tako, da smo našega psa uspeli zvleči proč (smo ga še vedno imeli na povodcu, pa tudi ukaz je ubogal).
Tako da so ti dejansko krotki, umirjeni in lenobni psi po potrebi hitri kot puščice in reagirajo kot blisk.
Sicer se pa zelo strinjam z zadnjim pisanjem helpAnimal. Najbolj nevarna bitja so lastniki, ne psi, problem je pa v tem, da si nevarni tipi tudi omislijo pasme z določenimi značilnostmi, z izpostavljanjem katerih v negativnem smislu potem zdravijo svoje komplekse. Tu bi morali narediti red.
Sem se razpisala, ampak kaj morem, ko pa mi misli nenehno uhajajo tako k nekdanjemu bulimastifiju kot k temu, ki nas že čaka pri svoji pasji mami.
Mamamia
mamamia