2. apr 2008 10:39
Tale diskusija postaja vse bolj zanimiva, pa se bom še enkrat vključila. Da se vrnemo k izhodišču. Vprašanje izhaja iz dileme naše mlajše kolegice, ki se še nekako išče v tem, kaj jo zanima. Res je, da je sila težko tam nekje pri 17-h narediti plan, kaj boš počel/a v življenju in ali je to res TO in kaj pa, če sem se zmotil/a..... Ampak, po drugi strani pa se več ali manj vsakemu človeku v času srednje šole nekaj zgodi, da si začne stvari postavljati na svoje mesto. Samo tisti trenutek je treba prepoznati. Sama imam izkušnjo iz prvega letnika gimnazije. Bila sem pri biologiji med štirico in petico in je profesorica rekla, da me bo vprašala za končno oceno in ob predpostavki, da bi se to izšlo, bi tisto leto končala z odličnim uspehom. Seveda sem se naučila celo biologijo tistega letnika. Ampak pri zaključevanju se stvari niso dobro zložile. Najprej so bili na vrsti tisti, ki so imeli nižje ocene in je trajalo dolgo, tako da tisti, ki smo bili med trojko-štirico in štirico-petico, sploh nismo prišli na vrsto. In je ženska vsem na koncu šolskega leta zaključila na dol (moja mama, prav tako profesorica, ampak na drugi šoli, je rekla, da je to kozlarija, da na koncu leta pa se v takem primeru zaključi na gor in to otrokom pove in se potem dogovorijo, da naj "mularija" to upošteva v naslednjem šolskem letu in otroci to praviloma upoštevajo). In sem končala prvi letnik s prav dobrim uspehom. In mi je bilo totalno vseeno. Tista štirica iz biologije me je pripeljala do spoznanja, da ni važno, kakšen je moj končni uspeh, pomembno je to, da zdaj znam tisto biologijo (mimogrede, faze v mitozi in mejozi znam še vedno). Naslednja tri leta sem šolo delala brez problemov (če odštejem, da s profesorjem za fiziko nisva imela nobene kemije in mi je zagnusil fiziko, ampak to je itak naredil celi generaciji), ker sem se učila samo tiste stvari, ki so me zanimale. In sem resno spraševala, zakaj moram to-in-to znati. Recimo, zakaj moram znati integrale. In je profesorica za matematiko razložila, da se izračun ploščine pod krivuljo uporablja čisto povsod, tudi v družboslovju, ko delamo distribucijo vzorca in da se enako računa distribucija rezultatov pri javnem mnenju kot kakšni učinki zdravila na izbranem vzorcu....In takih primerov je bilo ogromno in smo se potem v srednji šoli nekako do konca tretjega letnika vsi pripravili do tega, da hodimo v šolo zato, da nekaj znamo in da tisto, kar znamo, se da tudi uporabljati. Pa ne samo to, od profesorjev smo začeli zahtevati več, kot je bilo sploh v učnem načrtu, pa naš razred daleč od tega, da bi bil štrebarski, preprosto smo na eni točki začeli radi hoditi v šolo in med sabo tekmovati v znanju in ne v ocenah...Se je obrestovalo, diplomirali smo vsi, nihče ni opustil študija. . Oziroma, če v materiji nisem našla ničesar, kar bi me zaintrigiralo, sem zadevo opustila (okej, fizika mi je bila zagnušena, zato sem vanjo vlagala minimalno energije). Hočem reči, naj otroci v srednji šoli iskreno vprašajo profesorja, zakaj se morajo tole naučiti in zakaj bodo to potrebovali. Jaz sem hodila v srednjo šolo pred dvajset in več leti in je bilo vse bolj ex-katedra, pa smo vseeno vprašali in guess what, profesorji so razložili, zakaj. Odkod ta slovenceljsko-bojazljiva drža v stilu, če se bom izpostavil/a me bo pa človek dobil "na piko", zato bom raje tiho? To ne pomaga. Mislim, da aktivna drža dijaka pomaga predvsem dijaku, da ugotovi, kaj ga sploh zanima in ima potem manj možnosti, da fali pri izbiri študija in poklica. Ko enkrat veš, da se učiš za to, da nekaj znaš, potem se ti interesi enostavno razkrijejo, vidiš, kaj te zanima in odgovor je tu. Pa ne takoj reči, da so pomembne vse točke, pa da je srednja šola ena sama storilnost in da je treba paziti na vsako piko. Te točke za maturo so itak ena dimna zavesa, ki jo je treba spregledati. Najdite smisel v materiji, ki se predava. Najdite smisel v povezovanju materij - mimogrede, mi smo morali za seminar v srednji šoli najti Tolstojeve razprave o matematiki (skupen projekt matematičarke in književnosti) in preden smo jih našli, smo prebrali celega Tolstoja....in guess what, na zadnji obletnici mature smo ravno to materijo ponavljali... Glede tega, kateri študiji so pa kao "težji", se mi pa zdi, da so vsi težji, če greš na napačen študij. Oziroma, da če glava ni sposobna zapopasti materije, potem je pa res težko (to smo sicer v študentskih letih vedno nabijali kolegom iz medicinskega faksa, ki so v prvem letniku zboleli za kompleksom bele halje, potem so pa pri nas padali kot snopi na Sociologiji znanosti...) Toliko. Kolege naravoslovce vljudno prosim, da mi razložijo, kaj je Maillardova reakcija. Za razumevanje povezovanja obeh znanosti priporočam branje Kelmannove Izmere sveta (mimogrede, tole je bestseller), jako zabavno. Aja, Tolstoj je fasciniran nad odkritjem diferencialnega računa v 4. delu Vojne in mir.... Vendelina jr.