30. mar 2008 16:47
Loni, tudi jaz sem v ekipi, ki ji "biskvit, ki nikoli ne pade dol", zanesljivo pade navzdol. Po večkratnih poskusih sem ugotovila, da je biskvit lepši, če sneg iz beljakov ni preveč trd. POleg tega ga v zmes rumenjakov in sladkorja (ter morebiti čokolade) dodam najprej eno tretjino, in ko to rahlo, z leseno kuhalnico, vmešam, dodam prvo tretjino presejane moke. Potem dodam drugo tretjino beljaka, rahlo vmešam, znova vmešam moko in potem še preostalo tretjino blejaka in moke. Tako delam, če pečem bikvit za torto. Zdaj ubiram pot kot katka lopatka. Pečem vsako plast posebej. Nič ne more dol past ali popokat, ni probelmov z rezanjem (moje je bilo vedno cik cak, neravno prerezano, nikoli nisem zadela, da bi plast bisvita na kremo položila tako, da bi bila izboklina na vboklini od neravnega rezanja in podobno in otem je bila na eni strani tona kreme preveč in na ob robu pol tone premalo. Skratka, bordel na celi črti. S posebej pečenimi plastmi pa je sestavljanje trote pesem. In še to sem ugotovila: bolje je začeti peči biskvit na pet stopinjah manj kot pet stopinjah preveč. VSaj pri moji pečici in po lastnih izkušnjah. Tako da zdaj začenjam s 170 do 175, peče se mroda nekaj minut več, a učinek je pravi (to prakticiram, ko pečem v velikem pekaču ali v priemrih, konameravam testo prerezati samo en krat.) Mamamia mamamia