30. mar 2008 0:55
Tudi v našem bloku so bili problemi z otroki, ki so nabijali žogo v steno betonskih nosilcev. Sosedom, ki so nanje kričali z oken so se samo smejali in jim še bolj nagajali. Mirno sem odšla do njih in jih prosila, naj mi nekoliko prisluhnejo. Naštela sem jim nekaj vzrokov, zakaj stanovalci potrebujemo mir (bolniki, majhni otroci, starostniki, delo v izmenah, utrujenost...). Predlagala sem jim, naj oddidejo do bližnje telovadnice, kjer nikogar ne bodo motili. Povedala sem jim, da imajo pravico do igre, da so dobri otroci in da bodo kot taki verjetno razumeli tudi naše težave. Poslovila sem se in pri odprtem oknu za zavesami čakala na rezultat svojega posredovanja. Po nekaj minutah tihega pogovora so odšli. Zavrtela sem nekaj številk njihovih staršev in jim pohvalila njihove otroke, kako razumevajoči in vljudni so. Pohvala naredi včasih več kot graja.
Brucko, ki je prirejala nočne žure na balkonu svojega študentskega stanovanja, pa sem nekoč poklicala po telefonu in ji določila 5 minut, da svoje goste utiša na sobno jakost. Ker mi je odgovarjala, da v svojem stanovanju lahko počne kar hoče, sem ji zdrdrala tel. št. njenih staršev, ki sem si ga priskrbela in ji povedala, da bodo odslej brez poprejšnjega opozorila le-ti lahko vedno v živo prisluhnili krulečim glasovom iz njenega stanovanja. No, staršev ni bilo potrebno klicati, ker se je dekle in njena družba odpovedala glasnim žurom.
Nelly