Kitajska

16. sep 2010 18:10

E, današnja "mladina" se pa čudi, ko jim omeniš plenice iz bombaža! Ojoj!

16. sep 2010 18:37

V jedilnico greva predvsem zaradi dobre družbe. In . Naši pogovori so vedno zanimivi. Avstralca nam narišeta prav lepo sliko Avstralije. Ljudje so, po njunih besedah, zadovoljni. Dela imajo dovolj, davki so relativno nizki, vrednost nepremičnin pri njih ni padla. Dokler so te zadeve pošlihtane, se čez vlado nihče ne pritožuje preveč. Jasno! Kar zavidamo jima. Kaj njima, kar vsem Avstralcem!

Po večerji se spet odpravimo v plesno dvorano. Nekaj jih naroči  , med njimi tudi moj dragi. Predlagam mu čisti rum ali konjak. Vino je precej neužitno. Ampak on naroči margherito in ugotovi, da ni prav nič dobra. Jaz si medtem brišem nos in upam, da bomo kmalu pri zapornicah.

Idejo, da bi zajezili Yangtze (Jangce) reko, so dobili že leta 1932. Na sumu imam, da jih je k temu pripravila gradnja jeza na Coloradu pri Las Vegasu. Hoover Dam (jez) so začeli zidati namreč 1931ga leta.

Z Jangce reko so imeli težave, ker je povzročala precejšnjo škodo, ko je ob velikih nalivih poplavljala mesta niže v dolini. S tem, ko so zgradili jez, so sicer popravili veliko mest in bili prisiljeni preseliti, po podatkih kitajske vlade, 1,3 milijone ljudi. Ampak, nepredvidenih naravnih katastrof zaradi nalivov, naj ne bi bilo več.

S plani, kako in kje postaviti jez, so se v različnih obdobjih ukvarjali tako Kitajci, kot Japonci in Američani. Kitajski inženirji so bili v poznih 1940ih letih poslani na šolanje v ZDA, ampak kitajska vlada je projekt, sredi državne vojne, zaustavila.

Med časom komunistične vlade so se s projektom sicer spogledovali, naredili pa niso nič. Šele 1992 je vlada dala dovoljenje za izgradnjo. Sama gradnja se je začela 1994. Zaenkrat imajo jez dokončan. 26 generatorjev naj bi delalo s polno paro, seveda, če je vodni rezervoar poln. 6 nadaljnih generatorjev je še v izgradnji. Prav tako imajo tehnične težave  z dvigalom za ladje. Nemce, kot svetovne inženire  so angažirali, da naredijo načrte, kako bi dvigalo delovalo. To naj bi bilo prvi projekt te vrste na svetu. S pomočjo dvigala, bi ladje “prišle” skozi jez veliko hitreje, kot pa preko zapornic.

In, ko smo že pri zapornicah. Prehlad ali ne! Nabasam se z zdravili, da sem toliko pri sebi, da ne zamudim dogodka. Namreč, preko njih nisem še nikoli potovala in sem seveda vse želela videti.

Jez Treh Sotesk ima 5 zapornic, po katerih spuščajo ladje. Vsaka zapornica je 280m dolga in 35m široka. Ko so ladje nameščene v zapornici, zaprejo velika “vrata” in spustijo vodo iz zapornice. Ko je voda v prvi zapornici na isti višini, kot v drugi zapornici, odprejo vrata, ladje se pomaknejo v drugo zapornico, vrata za njimi se spet zaprejo, spustijo vodo itd…Cel proces traja približno 4 ure.

Se opravičujem za slabše posnetke.

Voda odteče iz zapornice v borih 8 minutah in mi gledamo, kako se “pogrezamo” vedno niže.

Takole se pa vidi podnevi:

Pred nami je v zapornicah še ena potniška ladja, približno tako velika, kot naša,  obema pa sta ob boku dve, ki prevažata premog. Med temi štirimi ladjami je po 30 cm prostora. Za nami, v zadnji vrsti, sta dve ožji ladji za prevoz premoga in kamna. Prav z začudenjem opazujemo, s kakšno preciznostjo manevrirajo kapitani in posadke ladij. Meni ne uspe  tako lepo parkirati!

Ko začnemo lesti v tretjo zapornico nam je jasno, da ima kapitan vse lepo pod kontrolo   in ne bo treba nič pomagati.  Ura je dve in skrajni čas je, da se spravimo spat.

22. sep 2010 7:04

26. sep 2010 21:08

Dajem temo na vrh in sprašujem Vanjo: "Bomo še kaj brali, ali moram sama odpotovati v to daljno deželo?"

28. sep 2010 11:08

28. sep 2010 12:19

28. sep 2010 14:17

28. sep 2010 14:33

Pokraculja je napisal/a:

..... saj lahko to rečem v imenu vseh bralk in bralcev ne? Pokraculja

28. sep 2010 14:44

Mene pa že počasi klavstrofobija daje. Si me (nas?) pustila tam v tistih zapornicah, uf!!

Nazadnje si napisala, da vaš barba ne potrebuje pomoči, ker dobro šofira. In si šla spat.

Jaz od takrat naprej dežuram..

S.O.S. 

28. sep 2010 18:47

Torej, zjutraj nas kot doslej vsajo jutro na ladji, zbudi najprej glasba iz radia. Po 30 sekundah se zasliši glas enega od vodičev, da nas čaka zajtrk. Kot bi bili v kakšnem komunističnem kampu in ne na dopustu. Pustite me pri miru. Meni se ne ljubi vstati in odhiteti na zajtrk. Poleg tega, kaj naj počnem za mizo eno uro. Moj zajtrk je kava z mlekom. Pustite me spati, preljubi ljudje!

Glasba se po 15. minutah konča še z enim pozivom k zajtrku. Danes je hvala bogu zadnji dan na ladji.

Res, da nisva pričakovala, da bo na tej ladji tako, kot je na križarskih ladjah, kjer je več kot 10x toliko potnikov kot na tejle rečni, ampak midva sva kar malo nejevoljna. Nad hrano, precejšnjim neudobjem in predvsem zatgo, ker se tole potovanje vleče in vleče in ne moreš čisto nič narediti, da bi spremenil situacijo. Nekoliko je k temu prizanesel še prehlad. Ampak, danes je na srečo zadnji dan na reki.

Iz kabine se spravim naravnost k ladijskemu zdravniku. Rabim zdravila, da me bodo sploh spustili na letalo. Moj prehlad se namreč slabša in ne spomnim se, kdaj me je na zadnje tako napadel. Zdravnik je tisti, ki je pred dnevi predstavil akupunkturo. Pozdravim ga, sedem na stol in vprašam, če ima karkoli, kar mi bo pomagalo preživeti naslednja dva dneva. Prime me za roko in meri puls, medtem ko mi postavlja vprašanja. Na koncu mi da škatlico s tabletami in reče, da moram vzeti 1 na 12 ur. Mož stoji pri vratih in posluša najin pogovor. Na koncu plača za "pregled" in tablete. 80RMB.

Pogledam škatlo, spet je vse v Kitajščini. Niti številk ne najdem, da bi preverila, če mi je dal zdravnik prava navodila. Bo že, verjamem kar na slepo.

V jedilnici je bolj živahno kot kdajkoli prej. Naročiva kavo. Odprem škatlo s tableti in ugotovim, da so tablete pakirane po 2 v eni blazinici. To je, predvidevam, ena porcija. Torej, dve tableti na 12 ur. Hmmm. Vzamem dve in petnajst minut kasneje mi neha teči iz nosu, oči se mi ne solzijo več in glava me neha boleti. Wow, krasno. Petnajst minut kasneje ugotovim, da mi srce utripa kot da bi bila na kakšnem poštenem teku. Ali kolesarjenju. In precej dobre volje postanem, nekoliko hiperaktivna sem. Sopotniki pri mizi se mi smejijo in zlobno  komentirajo zdravila, ki sem jih dobila. Kaj pa vem, kakšna ilegalna poživila sem dobila.

Po zajtrku na hitro spravim vse v potovalko in jo zaprem. Komaj čakam, da odidemo. Ampak še prej si bomo ogledali jez.

Spet se spravimo v skupine in se pod komando lokalnega vodiča spravimo v avtobuse, ki so nas že čakali na obali. Vozimo skozi mesto in spet ugotavljamo, koliko umazanije je povsod. In smog nas spremlja že skoraj ves čas, odkar sva na Kitajski. Vse je zavito v megleno tančico. Občutek imava, da je vreme ves čas slabo.

Pa sploh ni tako! Nad vso nesnago je jasno nebo.

Kitajci imajo zelo radi makete. Tudi tukaj ne razočarajo. V turističnem centru, kjer je tudi velika trgovina s suvenirji, se gužvamo okrog makete. Pravo predstavo o gromozanskem projetu dobiš šele, ko vidiš jez v živo.

S stolpa se vidi cel jez, vključno z zapornicami, ki so na drugi strani otočka. Otoček na reki je bil pravzaprav razlog, da so jez zdgradili ravno na tem mestu. Pri gradnji jezu morajo namreč vodo preusmeriti, da lahko zgradijo temelje in nato jez. Ko je vse dokončano, odmaknejo začasne zapornice, da reka spet teče po "normalni" poti, oz. po novem skozi jez.

Ura je 10, ko smo spet na ladji in odplujemo proti Yichang-u. Zdi se, da je soteska vedno lepša, bolj strma in še ožja. Le zelene barve, ki smo jo vsi pričakovali, ni.Videli smo pa lepe prav idilične zalivčke nekaj hiškami in starimi ladjami.

Ob dvanajstih in po zadnjem obupnem obroku pristanemo. V pristanišču? Ne, tam, kjer smo se ustavili nikakor ne more biti pristanišče. Nek pomol sicer je, ampak mi samo zmigujeno z glavami. Kam so nas pripeljali. Yichang je vendar 4 milijonsko mesto, le kam je priplula naša ladja. Mesta ni videti.

Srce mi razbija kot zmešano, v glavi se mi vrti in moj dragi samo upa, da se mi ne zgodi kaj hujšega. Pri kosilu mi je spet začelo curljati iz nosu in oči, pa sem vzela še eno dozo tablet. Očitno sta bili tableti premočni. Ojoj! Upam, da bom preživela.

Vodička naju in najine 3 sopotnike iz Seattla spravi skupaj in pove,da so nam, na našo željo naročili taksi. Malo večji, za vseh 5 skupaj. 500RMB. Kaj, 500? 100 na osebo. A se bomo vozili do letališča do jutri zjutraj. Fanta se začneta pogajati in voznik končno spravi ceno na 400RMB. Še vedno preveč. Odločno preveč za dobro uro vožnje. Ponujata mu 200. Tudi več kot dovolj. Razmišljata, da bi šli kar z ladje in tam našli drugega taksista. Končno jima le dopovem, da s pogajanjem, tukaj ob obali, na robu vasi ali mesta, ne bo nič. Tudi če poiščemo drugega šoferja, le-ta ne bo imel druge tarife za prevoz. Pogajaj se takrat, ko imaš možnost, da se obrneš in greš in tistega, kar plačuješ v redsnici ne rabiš. Ampak mi še kako potrebujemo prevoz! Vlečemo prtljago za sabo in stopimo nekaj korakov do avta. Zbasamo se v mali kombi in že drvimo po ozki in precej slabi vijugasti cesti, ki se strmo dviga.

Predmestje je kot vasica izpred 100 let, vsa blatna in hiše iz lesa. Tukaj končno vidimo nekaj kokoši, kako se pasejo po dvoriščih. Nihče od nas niti ne opazi, kdaj se je vasica spremenila v veliko, moderno mesto. Vozimo pretežno ob reki. Dolg ozek park ob reki je lep, ampak ljudi ni videti nikjer. Po 90 minutni vožnji pridemo do letališča. Tudi to  letališče je glede na velikost mesta majhno. Vsa okenca za check.in so še zaprta, odprejo jih uro pred poletom. Imamo več kot dovolj časa za . Aaah, kava!

Po eni uri srebanja kave in malega klepeta, opazimo uslužbence za okenci. Check-in je spet opravljen z neverjetno ažurnostjo in prijaznostjo. Tudi to letališče ima samo eno veliko čakalnico za potnike. Moj dragi najde nekaj praznih stolov, sede in mi dejansko ukaže, da naj se uležem in zaspim. Naš polet v Beijing ima namreč zamudo. Pravijo, da samo eno uro. Pravzaprav napišejo, da eno uro. No, nama se nikamor ne mudi, čeprav bi raje sedela kje v udobnem hotelskem lobiju kot pa na trdih stolih na letališču.

Pridna, ubogam moža in zaspim. Srce mi še vedno utripa kot noro. Zdaj mi je več kot jasno, da sem vzela preveliko dozo tablet. Ampak, iz nosu mi še vedno teče kot noro. V parih urah porabim 5 paketov papirnatih robčkov.

Polet do Beijinga je bil nezapomnljiv. Ob izkrcanju se posloviva od najinih sopotnikov in jima želiva prijetno pot. Midva se s taksijem odpraviva do hotela. Le-ta je to pot švicarski in kot ostali hoteli, čist. Soba ima pogled na letališče. Letalipka steza se res ne vidi, vidiva pa nekaj letal, ki pristajajo.

Lačna sicer nisva, da odideva v kavarno naju premamijo reklame za Moevenpick sladoled. Njami.  Naročiva vsak po eno kepico in jo z užikom pojeva.

Spet v sobi, moj dragi preglejuje pošto, ki se mu je nabrala v zadnjih nekaj dnevih, jaz pa ležim v postelji in razmišljam, zakaj neki se ljudje drogirajo s tableti. Prvič v življenju mi je ob preveliki dozi tablet proti prehladu slabo, vrti se mi, roke se mi tresejo in nobenega občutka za orientacijo nimam.  In ljudje to počnejo dan za dnem? Ne razumem tega, res ne. V zgodnjih jutranjih urah me le zmanjka in zaspim.

Zjutraj pa spet naglica. O mojem prehladu, hvala bogu ali kitajskemu zdravniku, ni ne duha ne sluha! Hmmm. 

Uslužbenka v recepciji hotela je počasna, kot ne vem kaj. Pregleduje to in ono, rabi kreditno kartico, pa spet potne liste in ne vem kaj še . Jaz medtem prosim konsijerža, da mi pokliče taksista. Ta samo z roko pokaže proti izhodu, kjer je eden parkiran. Moj problem je  vtem, da okoli tega stoji nekaj poslovno oblečenih moških. Hmmm. Prepičana sem namreč, da je taksi za njih.

Mož opravi s poplavo administracije in se mi pridruži. Taksist odpre prtljažnik in medtem, ko vanj tlačimo potovalke, se omenjeni moški začno buniti. Ker je v Kitajščini, se nočem niti ozreti. Možičku se pomenljivo nasmehnem in rečem, da se za konec lepo gužvava. Konsijerža še prosim, naj pove taksistu, da naju mora peljati na terminal 2.

Fant pravi, da ni problem, odpre vrata taksija, sklone glavo, izreče nekaj besed in pokaže zraven vsega še prste. Mene zagrabi panika. Saj kitajščine se nisem naučila, ampak kazanje številk s prsti mi pa še vedno gre. Fant je namreč sklenil skupaj palec in prstanec, tako da je z kazalcem, sredincem in mezincem kazal "3". Jao, ne terminal tri, terminal 2 mu rečem in ga posukam za rokav. Moj dragi spet samo zmiguje z glavo . Fant še enkrat nekaj reče taksistu in 10 minut kasneje se znajdeva na pravem terminalu. Ko se začne daniti, poleti naše letalo proti Tokiju, od tam pa v New York in nato domov. Najin zadnji dan najlepše opišem takole: Zajtrk v Beijingu, kosilo v Tokiju, večerja v New Yorku.