Kitajska

14. sep 2010 15:04

Na Balkanu se bolj uporabljajo avtomobilski ključi kolikor imam jaz izkušenj.

14. sep 2010 15:12

Zdaj pa nehite s tem, no.  

 

Vanja

14. sep 2010 15:37

Imaš prav, Vanja!

Sem pred časom povedala, da mi je pri tem tvojem potopisu všeč, da tudi o slabih stvareh pišeš na pozitiven način. In evo ti, zdaj pa kokodakam o nekih nohtih, KOKODAK ? Sorči!! Piši dalje, tako kot si do zdaj

japaja

14. sep 2010 18:22

Dan številka 2 na ladji ni preveč vessel. Vsaj zame ne, ker sem zbolela. Angina in prehlad z glavobolom. Še sreča, za moderno medicino. Antibiotikov imam dovolj, in tabletk, ki olajšajo, če že ne popolno zatrejo simptome prehlada, bo premalo. Imam jih dovolj za 2 dni.  Zaenkrat se mi ne ljubi izgubljat energijes tem, kaj se bo zgodilo čez dva dni. Upam, da bo samo mini zadeva ali “one day bug”.

 

Zajtrk preležim v postelji, dragi mi dela družbo in gricka krekerje, ki jih je kupil v luki. Sladki so, podobno kot Petit Beure piškoti, le da tudi ti smrdijo po umetnem maslu.

 

Po zvočniku oznanijo, da plujemo proti prvi soteski. Tukaj naj bi bili hribi najvišji. Zaradi sopare in smoga, verjetno tudi moje nejevolje ob slabem počutju, vse skupaj ne izgleda niti približno impozantno. Vsaj tako ne, kot se soteske spomnim iz slik in dokumentarnih filmov. Reka je precej široka. Seveda! Odkar so jo zajezili in se je gladina vode dvignila, je dosti bolj široka, kot prej. Tudi zelena ni, kot piše v turističnih vodnikih. Filme, ki se jih spomnim, so posneli dosti prej, preden so zgradili jez in je Yangtze poplavila.

S palube slikava pokrajino.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Vsake toliko časa opazimo samotne hiške, nekatere prav lepe. In po hribih je polno kitajskih znakov. Državna propaganda, nam pove eden od vodičev.

 

 

 

Začne rositi. Kakšna smola! Odpravim se v kabino in zaspim za eno urco.

 

Vanja

Sporočilo je spremenil(a) Vanja_v_ZDA dne 14. 2010 18:45

14. sep 2010 20:21

@Vanja, joj, a tko se konča Monk? Saj nisem mislila resno, to bi bila prevelika etnična žalitev, četudi le na tv-ju. @Japaja, mnogo je tem, ki se jih da predstaviti na pozitiven način, na žalost je realnost, o skrbi za okolje namreč, zelo negativna. In to se kaže povsod. Kvazi projekti 'Green water', ki naj bi bili končani nekje do žnj-leta... (edino če bodo v te vode kakšno kemikalijo vrgli) pa so le pesek v oči. In mene kar srce boli, ko vidim NOVE avtomobile, dobre, evropske, noter pa nametana plastična embalaža, vse popackano. In ne posplošujem, dosti opazujem, ni še bilo čiste izjeme. In pred časom mi je ena kulinaričarka rekla, da bom zvečer, ko se bom stuširala, imela občutek, kot da sem nov človek. Kako prav je imela! (občutek je podoben tistemu, ko greš spat v sveže rjuhe) Mateja

15. sep 2010 15:48

 

Kosilo je kot predvideno. Vsa hrana se ponovi. Mi godrnjamo in še bolj opazujemo Kitajce: Veliko hrane ostaja na krožnikih. Verjetno so se bolj znašli, kot mi. Predvidevamo, da so si nabavili hrano, preden so se vkrcali. Vse je možno.

 

Po kosilu je še en izlet, tokrat nekoliko daljši in možička prepričam, naj le odide. Medtem, ko jaz spim kot ubita, je on na enkratnem izletu. Res mi je žal, da se nisem pridružila. Z manjšimi ladjami so se zapeljali proti toku po reki Shan Nong (ali Shannong), ki je pritok Jangce. Ta ima čistejšo vodo, strme hribe in lepo, neokrnjeno naravo.

 

 

 

Ko se reka zoži, se izletniki prestavijo z manjše ladje na čolne za 10 ljudi, ki jih veslajo in kasneje vlečejo po trije sicer močni, a majhni, mišičasti možje. Oblečeni so v nekaj, kar izgleda kot uniforma in obuti v, iz vrvi spletene sandale. No, vsaj oblečeni so! Nedolgo nazaj so se, ko so prešli iz  veslanja na vlečenje čolna, slekli do nagega. Hmmm, ne vem, če je to res nekaj, kar bi rada videla. Reklamni materiali jih še vedno prikazujejo tako.

Preden so turisti začeli oblegati sotesko, so ti vodiči oz. čolnarji, vlekli hrano in ostale življenjsko pomembne artikle. Vodička pove, da so to sicer kmetje, ki za dodatni zaslužek vlečejo čolne. Edino plačilo jim je napitnina.

 

 

 

 

 

Vodička vsa navdušena pokaže takorekoč neprehodno razpoko v skali, na kateri visi truga. Ja, truga. Pravzaprav pokaže dve v dveh različnih razpokah. Pravijo, da naj bi bili več kot 2000 let stari in ne vedo, kako sta se znašli ravno tam, na tako rekoč nedostopnem mestu. So jih postavljali na zdajšnje mesto od zgoraj navzdol ali so jih dvigali od spodaj, ko se je nivo reke višal? Nihče ne ve. Čeprav sem jih videla samo na slikah, mi ne gre iz glave, kako bi kos lesa, pardon, truga, ostala v tako dobrem stanju, nezaščitena pred vremenskimi okoliščinami na tistem mestu, več kot dve tisočletji. Naj mi bo oproščena moja nejevernost. 

Zadeva je seveda zanimiva, ker so "našli" viseče truge na kar nekaj različnih mestih po Kitajski. Špekulirajo, da višja, kot je bila lega truge, bolj pomembna je bila oseba, "pokopana" tam.

 

 

Po vrnitvi je ravno dovolj časa za pošteno tuširanje. Potem pa na palubo, da spet opazujemo neverjetno preciznost, s katero zaplujemo po reki navzdol, proti zapornicam. Še ena dogodivščina, ki jo pričakujem z neverjetno radovednostjo.

 

 

 

Vanja

Sporočilo je spremenil(a) Vanja_v_ZDA dne 15. 2010 15:52

16. sep 2010 14:21

Vanja, od takrat, ko si poslala enega prvih postov na to temo nisem imela dostopa do interneta, zdaj pa, ko sem spet povezana z www, sem si tole branje pustila za takrat, ko bom imela čas v miru prebrati. In res se mi je obrestoval užitek v vsakem tvojem oglašanju in vsaki fotki posebej. Prekrasno branje. Sem pa o hlačah z odprtino pri kitajskih malčkih povedala enkrat med popoldanskim družinskim snidenjem in je moja tašča rekla, da pomni, da so njena gospa babica tudi imeli take podobne spodnjice in so potem samo počepnili in opravili potrebo. Predvidevam, da je bilo to po 2. sv. vojni. Kdo bi si mislil. Čakam nadaljevanje. Atataska

16. sep 2010 15:20

Atataska, ne samo po zadnji vojni, tudi veliko kasneje so nekatere starejše ženske imele nekaj podobnega. Eden mojih najstarejših (in zelo neprijetnih, ker mi ni bilo nič jasno!) spominov na otroštvo je, ko sem nehote morala opazovati sosedo pri "opravku" - ni niti počepnila Lep pozdrav sonci

16. sep 2010 15:52

No, to niso imele samo starejše ženske, tudi otroci so imeli to pogruntavščino. Pisatelj Janez Švajncer v svojem delu "Junak na kolcih" lepo opisuje, kako je zaradi razporka na hlačah večkrat obvisel na kakem plotu, enkrat ga je pa za košček srejce, ki je kukal iz razporka, celo svinja lovila. In fant je postal pravi fant šele tedaj, ko je dobil cele hlače, nič več s precepom.

Sonci, v starih časih ženske mnogokrat niso nosile spodnjih hlač in zato jim ni bilo treba počepniti . In tisto "veliko kasneje" iz tvojega posta lahko opravičimo s pregovorom: Stara navada, železna srajca.

lp

cervus

16. sep 2010 16:51

Dobrih 100 let nazaj je bila itak katasrofa, če gledamo z današnjega vidika. Me je kar precej pretresla knjiga Alenke Puhar Prvotno besedilo življenja.

Tiste luknjice v zibkah..da je odtekal urin..

japaja