Je možno, da je vse res ?
http://video.google.com/videoplay?docid=2776013123924
blažkaa
Je možno, da je vse res ?
http://video.google.com/videoplay?docid=2776013123924
blažkaa
26. mar 2008 14:51
Sploh ne vem, kaj naj si mislim o vsem tem. Če je to res, potem mi je pa res žal, da živim tukaj in zdaj! helgula
26. mar 2008 17:20
Resnično je toliko, da so v resnici zgodovinske dogodke zložili v eno dokumentarno dramaturgijo in zraven je še malo dramaturške fikcije. Poleg tega moraš upoštevati, da družbena kritika živi v različnih medijih. Evropskemu duhu je bližje to, da kakšen esejist, filozof, sociolog piše članke in se po tem to bere in o tem razpravlja. Recimo zadnji trideset let: Habermas, Offe, Bernard Henri Levi, Bruckner (tisti eseji o sreči niso slabi) ...in potem še publcistična filozofska zvezda Slavoj Žižek... Po drugi strani pa se ameriška družbena kritika dobro počuti v filmu. Začela sta Chaplin (Veliki diktator) in Wells (Državljan Kane), do Oliverja Stonea, pa Michaela Moorea....Z drugimi besedami, Američani potrebujejo gibljive sličice da povedo to, kar bo Evropejec zložil skupaj v razpravi. Giblijve slikice bolj močno učinkujejo. Slika je ta trenutek tu, naslednji trenutek je pa že druga in mora imeti v tistem kratkem trenutku zelo močno informacijo, da si jo lahko zapomniš. Medtem ko razpravo lahko bereš, odložiš, pa spet nadaljuješ, tega pri filmu ne moreš (pa tudi, če je v digitalnem formatu, kjer lahko skačeš nazaj in ponavljaš kak prizor) - film je treba pogledati v eni dozi in zato so tam informacije bolj skoncentirane. Zdaj so taki časi, da se očitno na oni strani Atlantika zelo sprašujejo o smislu in bistvu življenja. Taka vprašanja se vedno pojavijo takrat, kadar ljudje opazijo, da ne živijo več tako dobro, kot so prej, da jih je bolj strah, kot jih je prej, da imajo manj dobrin ali pa do njih težje pridejo itd itd....Si mislim, da imajo v ZDA zelo dober razlog za tak razmislek. Ekipa, ki DVAKRAT izvoli Busha (enega in istega), mora enkrat delati eno fino pokoro za takšno neodgovorno početje. Pa ni, da bi jaz prebivalcem ZDA privoščila eno "vzgojno kazen", samo pravim, da so družbene razmere take, da ljudje bolj razmišljajo o tem, kako živijo in če je to ravno prava izbira. Ker jih na tak razmislek spodbudi dokumentarec. In ker je dokumentarec bolj "skoncentirana informacija" (glej odstavek nazaj), mora vznemiriti, da ne rečem pretresti gledalca. In prav je, da ga pretrese. Ni pa treba vzeti ne v cajtgajstu (pri naslovu daje avtor dokumentarca en posebej poklon Maxu Webru in Nietzscheju - pa spet sreča Amerika Evropo in evropsko veselje do pisnega razpravljanja) stvari tako "zdravo za gotovo". Močne zarotniške misli o tem, kako si bo pa ena ekipa vse podredila, vse kontrolirala, kako bo vsako sekundo znova in znova popravljala zgodovino, kako bo poneumljala vse živo okoli sebe, dokler ne bodo imeli rumenih ali pa zadrogiranih možganov....in potem bo ta ekipa imela absolutno moč - to so predvsem mokre sanje vsakega idiota, ki je "ena-čist-navadna-riba-rad-bi-bil-pa-absolutni-vladar". Je res, da se včasih take mokre sanje žal tudi uresničijo, ampak zamisel se v praksi slejkoprej sfiži. Žal ob tem nastane veliko kolateralenih žrtev. Tudi ni neke dolgotrajne in čvrste zveze med rad-bi-bil-diktator ljudmi in kapitalom. Prav tako ni nobene dolgotrajne in čvrste zveze med kapitalom in demokracijo. Skratka, tako, kot je prikazano v cajtgajstu, tak svet ni. V dokumentarcu so prikazani samo ekstremi (globalna perverzna zarota na eni strani in moč ljubezni na drugi strani, oh, kako mesijansko, oh, naj, še kdo prosim naredi virtualno vstajenje, ko je ravno ta čas, je tkoo fajn), vmes je pa še marsikaj. Vmes smo tudi mi. S svojimi zgodbami, ki se v dnevnem preseku zdijo kot prenatrpan urnik, če pa pogledaš svoje življenje za nazaj, se ti zdi pa blazno logično (ergo, tudi zgodovina za nazaj zgleda blazno logična in organizirana, ko pa so tiste dogodke delali na dnevni bazi, so bili pa verjetno vsi na trenutke kot kure brez glave). Vprašanje je, kaj lahko mi s svojimi zgodbami storimo. Za začetek, nehajmo gledati na svoje življenje kot na zaprti integral, v katerem je dan zgolj diferencial časa (matr, sm dobra za družboslovko....). Dan ni zgolj časovno obdobje, v katerem moramo to-in-to narediti in zraven peljati še pleme v šolo in potem popoldne v nakupovalni center in zvečer bomo pa gledali big brotherja. Pa nehajmo vsak stavek, ki ga morda nismo pripravljeni slišati, razumeti kot napad nase. Niso vsi ostali na svetu za to, da bi nas napadali. Imajo s sabo čisto zadosti opravka. In po tej mentalni pripravi malo razmislimo o sebi in poglejmo o tem, če se znamo tudi čemu odpovedati, ker je tako prav. Malo samoomejevanja. A je res treba imeti toliko mestnih terencev (ki nikoli niso vozili niti na Toško čelo), samo zato, da se v mestu vidi, da imamo nov težek avto? Tista pošast popije blazno veliko goriva. A mulc res tako rabi novo igračo, pa se že v sobo ne da več stopiti - naj naredi najprej selekcijo, katere igrače so mu ljube, za ostale pa naredimo skupaj načrt, komu jih bomo podarili oziroma, kam jih bomo odnesli - so organizacije, ki zbirajo igrače - in potem bo šele dobil novo igračo. A je res treba nadirati klošarje (ker vedno bo nekdo po statusu še malo nižje), da se malo zdere? Če imamo evro, mu ga damo, če ga nimamo, povemo, da nimamo. A je res tako hudičevo poklicati 112, če se v naši bližini nekdo zgrudi, pa ga ne poznamo? Ali pa je lažje stati dva metra proč, medtem ko se nesrečnik zvija po hladnem pločniku, medtem pa pasemo zijala in si mislimo, pa sej je zihr bil pijan (kdorkoli je bil kdaj na kakšni postaji LPP-ja, ve o čem govorim). Skratka, malo okoli sebe poglejmo in ne vsega samo "u se in podase" (hvala, Njegoš). Pa v razmisleku kaj storiti: ali tisto, da smo bolj komot ali tisto, kar je prav, se odločimo za slednjo. Tudi če na kratki rok ne bomo "bolj komot". Recimo, da bi bil to nov kategorialni imeprativ: vedno se odloči za tako ravnanje, ki je pravilno in ne za tako, ki je bolj udobno. Ne prilasti si vsega, kar bi si lahko, zapravi manj, kot bi lahko, vzemi manj, kot ti je ponujeno.... in v tej smeri. Temu jaz pravim samoomejevanje. Skratka, s takimi malimi koraki se gre v smer da moč ljubezni zamenja ljubezen do moči. To ni neko obdobje v prihodnosti, ki ga bodo morda doživeli naši vnuki. To lahko prakticira čisto vsak in od njega samega je odvisno, do katere mere bo šel. Smo se pred enim mesecem poslovili od človeka, ki je to prakticiral maksimalno. Skratka, ali samoomejevanje ali pa žretje. Vendelina jr. Sporočilo je spremenil(a) Vendelina jr. dne 26. mar 2008 17:21:22
27. mar 2008 8:49
Hoj, si ne morem kaj, da ne bi... Me včasih Vandelinio pisanje dvigne, pa se potem skuliram, preberem še enkrat, prespim in je kul. Tole pa...mi je blo brati kot Vesno V. Godina, pa sploh tista zadnja dva odstavka sta me čisto "usula". Vandelina, kapo dol! Če pa kdaj začneš objavljati kake kolumne, pa le javi. Take poslastice ne bi zamudila za nič na svetu. Pozdrav, helenag
27. mar 2008 10:03
se kar strinjam z vendelino, koliko je v tem resnice. Zgodovina je večplastna, treba je upoštevati kontekst, v katerem se določena stvar odvija, izjave, vzete iz konteksta niso še nikomur koristile in nam žal ne dajejo celotne slike. Zgornji film sem gledala (ne vseh delov, ker gre mislim da za 25 delov), se mi zdi da obstajajo trije s slovenskimi podnapisi. LP SashikaKulinarična Slovenija ne odgovarja za vsebino foruma! Vse napisano je odgovornost piscev besedil.
Za pošiljanje sporočila v forum, morate biti vpisani v KulSlo. Kliknite na VPIS! Če ste že vpisani in niste prijavljeni se prijavite.
Kaj jutri za kosilo? | johana |
MOJ vrt | malaga |
malo za hec | anjica1998 |
Kaj danes za zajtrk | johana |
Ločevanje živil 90. dni - 5. del | dočka |
Domači Ferrero Rocher
Nadevani paradižniki po grško (Gemista)