5. mar 2008 16:07
Srna, poglej, si v lepih letih (sicer so to vsa) in a ni škoda vsake minute za jamranje, oklevanje in stres...? Odločitev je mnogo manj stresna od negotovosti pred odločitvijo. Vedno.
Si še mlada po izkušnjah. Odrasli ljudje (po mentalnem korpusu) kažemo svojo odraslost tudi v tem, da ne boijmo drugih ljudi. Ne bojimo se zdravnikov (pa tudi, če nam bodo povedali nekaj najbolj groznega - pa tebi tukaj po vsej verjetnosti ne bodo), davčnih inšpektorjev, šefov, partnerjev....Ljudi se pa res ne gre bati. Namesto tega se da strahu pravo mero. Strah pred bolečino, strah pred boleznijo - ti strahovi so okej, dokler jim dajemo pravo mero in se skladno s tem tudi pripravimo in zaščitimo. Ko pa strah obvladuje naše delovanje do te mere, da nič ne naredimo, da smo paralizirani in te stvari...da kličemo na pomoč in iščemo sočutje (kar je okej), pri tem pa nič ne naredimo, da bi strah postavili na pravo mero, ampak še vedno samo stokamo, kako nas je strah in ko se to stalno ponavlja - takrat se pa začnemo igrati žrtve in potem začnemo verjeti, da smo žrtve. In to igranje žrtve, to je pa res sick.
Pri tvojem nesrečnem primeru: Verjetno so kakšna tveganja povezana s posegom (ker vsak poseg nosi za sabo tveganja). Hej, kaj pa realnost, če nič ne narediš? Kako boš pa hodila? Kako boš pa sedela? Kako pa misliš uživati v spolnih radostih? Kako boš pa rojevala? In najbolj down-to-earth vprašanje, kako pa misliš takole od daily basis početi veliko potrebo?
Jaz ti želim, da bi bilo tvoje življenje dolgo, plodovito in zabavno. Ampak verjetnost, da jo boš zvozila brez odvzemov tkiv, brez rinjenja pripomočkov, ki še najbolj spominjajo na pisarniški spenjalec v telo, brez cist, vrečk, sond, kisikovih mask in opreme za intubiranje - skratka brez vsega tega - je zelo majhna.
Sooči se s tem, sprijazni se s tem, odrasti. Življenje odraslega človeka je zelo lepo.
Vendelina jr.