21. feb 2008 9:54
Mi smo imeli tri leta zapovrstjo obhajilo, birmo, obhajilo. Na obhajilih sem sama skuhala komplet kosilo za 40 ljudi in še pri maši bila. Je velik dela in sem si prvič rekla nikoli več, a sem čez dve leti spet ponovila isto. V gostilni imam občutek, da poješ tisto kosilo in počasi pričakujejo, da greš in nobenemu se potem ne da, da bi šli še vsi k nam na kako piknik varianto, ker so bili še siti. Zato sem skuhala skoraj klasično nedeljsko kosilo, kar nekaj je starejših, pa tudi otrokom prija malo juhe. Popoldne smo pa še mal spekli na žaru, pa nogomet igrali, pa šli na sprehod v gozd nekateri. Bolj domače in družabno, tisti dan pa že preživiš. Za odkup svojim otrokom, ker se jim nisem tako posvetila na ta dan, smo šli naslednjo nedeljo v hribe in tam na res dobro kosilo. Na zadnjem obhajilu je bilo tako: po maši je bilo na mizi sadje, sokovi in malo peciva, nato je sledila goveja juha,gobje ne marajo, sledile so tri različne sezonske solate, pire krompir, pečen krompir v 2 picopekih, že v soboto zvečer je mož speku svinjsko, piščančje in telečje kose mesa z veliko zelenjave, spekel je tudi dunajske, kot omaka sem zgostila od pečenk, bila je špinača, tega otroci niso mogli prehvalit, dušena zelenjava. Po vsem tem je bilo spet pecivo, kava, sladoledne kupe po želji. Potem smo vsi bolj lenobno počivali, pomivalni stroj pa je opral. Tedaj sem se popolnoma posvetila obiskom in otrokom, moj del se je zaključil. Proti štiri popoldne smo spet malo spekli na žaru meso in zelenjavo, vsi so hoteli še kar je ostalo od kosila, meso je bilo fantastično, zelenjava tudi. Pripravila sem tudi že v soboto francosko solato, riževo in makaronovo, ti dve nista šli preveč. Tako smo se v prijetnem okolju zabavali do poznih večernih ur in moram priznat, da sva z možem rihtala vse sama in nisva bila utrujena na smrt, pa sem imela od garaže do moje kuhinje 40 stopnic. Oprosti, ker sem se toliko razpisala, toda jaz pravim, da tam kjer je volja, tam je moč. Malčica