30. jan 2008 10:01
Mestnac2, kar nekaj let sem bila 4 ure invalidsko upokojena. Priznati moram, da se mi je pri plači to poznalo minimalno. Za 4 ure dela me je plačala firma, drugo polovico (kakšnih 5 % manj) pa je refundiral zavod. Mislim, da je ta razlika nastala samo pri plačilu nekaterih stimulacij (recimo za uspešno delo, za "prizadevnost", za občasno večjo zahtevnost dela). Razni dodatki - regres in morebitne božičnice so bili plačani 100 %. Ob štiriurni upokojitvi sem zaradi invalidnosti pridobila tudi dodatnih 7 dni letnega dopusta. To je bila "invalidnost", ki se je priznavala po kategorijah (I., II. in III.kategorija) in ne po %, kot je to pri drugih invalidih. Resnici na ljubo so nas kar crkljali. Toda: to je bilo po starem zakonu pred 1. 3. 2003. Novega zakona ne poznam.
S 15. 2. 2003 je IK ugotovila, da nisem več sposobna za delo. Jaz sem seveda mislila drugače in se cmerila po hodnikih enega zdravstvenega doma, z eno nogo pa že bila na poti na operacijo za tretjega raka. Res ni več šlo.
No, potem pa je bila druga pesem. Ko sem dobila odločbo za izračun pokojnine, sem spoznala, da mi najbrž noben doktorat ne bi pomagal pri razumevanju teh izračunov. Naj me katera članica, ki dela na tem vsemogočnem zavodu popravi, ampak, ta kolobocija številk in faktorjev je bila nerazumljiva. Predvsem pa šok: totalna invalidska penzija je pa res bila nižja za približno 40% od moje plače. Spoznala sem, kako so nas firme leta in leta nategovale: plačo so nam višali z raznimi dodatki in stimulacijami, nič od tega pa ne gre v osnovo za izračun pokojnine. Zavod pa obračuna samo tisto, kar je osnovna plača. In seveda to, kolikor ti je firma z leti plačevala na zavod.
Ker oz. če si res bolna, boš pač morala priznati, da niti fizično niti psihično nisi več sposobna opravljati polnega delovnega časa. Že tu lahko nastanejo problemi. Statistično te štejejo kot celega človeka in tako firmi itak predstavljaš breme. Te je pa samo "pol". Imela sem srečo in imela najboljše sodelavce in šefe, pa sem kljub temu imela slabo vest. Ko je bilo največ dela, ko so prihajali maili, da je računalnik neprestano cingljal in me opozarjal na pošto, v faxu pa je od pošte zmanjkovalo papirja, je bilo mojega "šihta" konec in sem lahko pobasala torbico in šla. Večinoma nisem mogla. Če sem se dobro počutila, sem bila tudi 6 ur v službi. Toda, to sem naredila samo zaradi naših odnosov, ki so bili res dobri.
Sedaj je pa tako: denarja (mojega) je malo, z možem sva večinoma sama, čeprav je sin uradno še član gospodinjstva. Otrok, ki bi se še šolali, ni. Z leti se najine potrebe manjšajo. Kar sva kupila, imava, več ne rabiva. Odkar ne hodim v službo, se mi čudežno kopičijo oblačila in obutev, ker sem prej vse uničila. Svojo penzijo porabim večinoma za nakup stvari, ki mi lajšajo zdravljenje - razne kreme, kakšen ortopedski pripomoček in podobno.
Predlagam ti: kakršnekoli izkušnje že kdo ima, je vseeno. TI boš morala živeti v pogojih, ki te čakajo. Ni važno, če še tako bereš zakone in zbiraš izkušnje. Poskusi preživeti s tem.
Če se ti da, poročaj kako bo šlo. Pazi nase in lep pozdrav!
ovčka
. To je bilo različno za delne upokojence, pač glede na čas ko so se upokojili. V tem trenutku ne vem, kako je zdaj. 
