12. jan 2008 15:57
Zdi se mi, da vem, kaj je to.
Oče moje prijateljice je bil pred petimi leti in pol operirarn zaradi rakavega tumorja na črevesju in naredili so mu stomo. Tri leta kasneje ga je pričela hudo boleti noga, kot bi imel ukleščen živec. S prijateljico sva šli skupaj na obisk in mi je povedala, da marker, ki kaže na zumor, raste, vendar ne morejo ugotoviti, kaj se dogaja. Vsake tri mesece je bil na preiskavah, vključno s slikanjem črevesja.
Bolečine so se stopnjevale, marker je naraščal, zdravniki pa niso storili ničesar, razen standardnih preiskav. Pred dvema letoma se je odločil za bioenergetika, ki je povedal, da "zaradi blokade" kaj dosti ne more storiti, vednar so gospodu bolečine malo popustila. V istem času so me vprašali, če naj gre na pregled, ki je takrat stal okrog 35.000 sit, kjer ugotavljaljajo stanje telesa. Meni se je zdelo, da je vsak poskus, ki bi prinesel nekaj optimizma bolniku in pri čemer se ne zanemarja klasično zdravljenje dobrodošel. Nato so mi pokazali slike telesa, v različnih barvah in v različnih odtenkih. Čeprav tisti, ki je preiskus delal, ni imel pojma, kaj teži gospoda, je bilo iz slik ( šrafure na risbi telesa), razvidno, da je bolan trebuh, ledvice, pljuča in noge. To sem videla na svoje oči. Nimam nobenega znanja iz medicine, vendar sem takrat mami komentirala, da sem glede na vrsto bolečin prepričana, da se je rak razširil nekam v hrbtenico.
Nekaj mesecev kasneje me je objokana poklicala prijateljica: potem, ko je žena moževemu zdravniku spet potarnala zaradi hudega moževega trpljenja, se je zdravnik odločil za dodatne preiskave. Ne spominjam se, ali je bila magnetna resonanca, pač nekaj takega. Rezultat: tumor na črevesju se je raziširil v hrbtenico, operacija ni bila mogoča, gospod pa je dobil nalepke z morfijem. Prijateljica je obiskala tudi zdravnika in skupaj sta pregledovala izvide zadnjih dveh let. Suspektni tumor so napisali po slikanju, naredili pa ničesar. Pred dobrim letom so gospodu operirali žolč, ki bojda sploh ni bil vnet in mu zmanjšali dozo analgetika, da " se ne bo preveč navadil". Šele prav resen razgovor z zdravnikom je pokazal, da je rezerve do maksimalne dobe še zelo veliko in zdravnik je brez besed odredil povečanje doze morfija, človeku, ki je doma kričal v bolečinah.
Pred desetimi meseci je bruhal kri in umrl. Brez odvisnosti od morfija.
Moja prijateljica je bila pri 39 operirarana zaradi raka na dojki in jo je skoraj kap, ko ji je očetov zdravnik svetoval preventivne preglede črevesja zaradi dedne obremenjenosti. O konkretnem zdravniku, ki je uspešen politik in komaj uspe svojo ordinacijo uskladiti s svojimi političnimi funkcijami, ne bom rekla ničesar več.
Tudi o diagnostiki, za katero ima slovensko zdravstvo dovolj možnosti in sem jo zadela berz kakršnega koli znanja medicine, o "zemljevidu telesa", ki jo je narisal nek, recimo temu, šarlatanski aparat, ki je zaznal nekaj, za kar zaradi pomanjkanja znanja, nimam razlage, tudi ne bom napisala kaj več.
Pravijo, da smo Slovenci prvaki v bolniškem staležu, nihče pa se ne poglobi v kvaliteto diagnostike, ki jo imajo osebni in drugi zdravniki. Tudi pravijo, da Slovenci pokupimo velike količine zdravil brez recepta in drugih "prehrambenih dodatkov". Močno dvomim, da Sloveci razmetujejo denar za stvari, ki jih ne potrebujejo, če bi bili zadovoljni z zdravili, ki jih lahko prepiše zdravnik.
Ne spomnim se, da bi bi pisali o hipohondrih, ki jih je nahbrž tudi nekaj, ki zaradi svojega veselja stotine evrov zapravljajo za razna kvazi zdravila in alternativno zdravljenje.
Ljudje se v želji, da bi ozdraveli, da bi bili delovno sposobni, oprimejo vske bilke. Ne spominjam se, da bi kdaj kdo pripovedoval ali napisal o nadutosti, domišljavosti in neprijaznosti teh alternativcev, za katere je značilno prav to, da prisluhnejo in da imajo ljudje občutek, da se trudijo.
Nenazadnje, koliko pa se razlikuje alterenativni zdravilec s čajčki od zdravnika, ki pacientu iz nabora znanja uradne medicine svetuje življenje brez stresa, zdravo in kvalitetno prehrano in veliko gibanja. Čeprav bi moralo biti temu slovenskemu, nekajkrat preplačanemu javnemu uslužbencu jasno, da nestresnega življenja v tej Sloveniji ni, da je s 341 € plače težko jesto zdravo in kvalitetno prehrano, da ob delavniku, ki nepravično traja vek kot 8 ur, brez možnosti, da plačamo pomoč v gospodinjstvu, si gibanje v pričakovanih okvirih le redko kdo privošči.
Zato je kritika uporabnikov zgoraj opisanih storitev neutemeljena prav toliko kot je potrebna sprememba naziranja zdravnikov, nosilcev primarne zdravstvene dejavnosti. Je pa res, da so tudi izjeme.
Kot ilustracijo naj povem zgodbo o znancu, ki je bil skupaj z ženo nekaj let v bolniškem staležu zaradi tumorja pri sinu, ki je sicer normalno fukcioniral: obnašal se je kot normalni otrok, le da je imel tumor. To je bila ena večjih zlorab bolnikega staleža, ki jih poznam. Psihiartrinja, ki je dve leti pisala zdravniško potrdilo o očetovih psihiatričnih težavah ( ki jih sploh ni bilo), je staršem ( ateisti) svetovala, da naj gredo nekam na Štajersko v cerkev, kjer so verniki opravljali molitve tako, da so se držali za roke. Sledilo je nekajletno romanje v omenjeno cerkev in tekanje od aletrnativca do alternativca.
Presojo prepuščam vam.
F r i n a