10. jan 2008 8:51
No, pa ste načele še en bav-bav iz našega otroštva - nas, mislim tisto generacijo, o kateri poje Balašević- pedeset i neka.
Torej,v naših časih je veljalo pravilo, da se s pripravo krompirja počaka v nizkem štartu, ko je že vse ostalo skoraj gotovo. Krompir je moral biti svež. In ta vzorec se je v naši družini ponavljal iz generacije v generacijo. Tudi sama sem ga povzela, samo na naslednjo generacijo ga nisem še uspela prenesti, ker sem prej obiskala prijateljico v Italiji. Tam so bile stvari povsem drugačne. Za vikend je v loncu, ki bi Slovenkam služil za kuhanje goveje juhe, skuhala 3 kg krpompirja, neolupljenega.
Ohladila ga je in spravila v spodnji predal v hladilniku. In vsak dan vzela ven kolikor je pač rabila - kolikor nas je bilo pri kosilu. Vsak dan je bil prompir malo drugače pripravljen - pečen, pražen, z majonezo, tudi pire.
Zame je to pomenilo skoraj toliko kot Kolumbu Amerika. Od takrat - tega je sigurno 10 let, tako delam tudi sama. In ko moji hodijo domov in bi jedli, pa ne bi jedli, pa bi mogoče jedli, pa bi kasneje jedli, pa bi zdaj jedli - krompir je pripravljen v 5 minutah, ostalo jih pa tako čaka na štedilniku.
Zato, samo krajžno! Za mamo, ki dnevno kuha za družino brez urnika je to super rešitev.
lp,
elba