19. dec 2007 10:37
Najprej smo hodili po kavbojke v Italijo. Prve sem dobila v tretjem letniku srednje šole, sošolka, ki je živela ob meji, mi jih je prinesla. To so bile moje prve hlače, do takrat sem nosila samo krila, kot večina drugih deklet.
Včasih nam na na misel ni prišlo, da bi v Avstrijo hodili gledat bolj zeleno travo od naše. Sem jo prav dobro poznala, ker smo hodili gor na obisk na kmete, ker je mami od tam doma. Pa nismo nikoli gor špecerijo kupovali.
Potem sem se poročila in so prišla osemdeseta. V trgovini se ni dalo dobit kave, pralnega praška, pomivalnih sredstev, vložkov, toaletnega papirja in še bi lahko naštevala. Meso je bilo pod kritiko, kar je bilo vrednega, je šlo v izvoz. In tako smo bili prisiljeni it v A in takrat smo se navadili, pa še precej ceneje je bilo. Ker oblastem to ni bilo všeč, so uvedle depozit za prehod čez mejo, moj letnik in starejše se tega verjetno še spomnite.
Pozneje smo šli radi enkrat ali 2x letno vsaj do Borovelj, če ne v Celovec, malo za piko vdret. Še nikoli pa nisem računala, koliko smo porabili bencina in koliko nas je stala amortizacija avta. Saj ta teče tudi, če je avto v garaži, a ne. Ljudje se danes vsakodnevno vozijo v službe še precej dalj kot do Celovca, pa jim nihče ne vrača A.
Zdaj že par let nismo bili po nakupih čez mejo, pa me mlajša hčera nagovarja, da bi šli malo pogledat cunjce. V naši bližini so odprli Qulandijo, govorilo se je, katere trgovine bojo notri, ene par tistih je, v katerih smo kupovali v Avstriji. Zdaj pa ne vem, a so se toliko pokvarili, a pride k nam sama uboga roba. Bo treba malo prečekirat, ker te kitajske robe imam že vrh glave.
Lijana