13. dec 2007 10:57
Gospakatja, če malo pobrskaš tudi na tem cenjem portalu, boš videla, da poteka dolga in intenzivna diskusija na temo dogajanj na vsakem reality šovu, ki se dogaja v tej državi...
Anyway, če vprašanje, a koga to zanima? - v bistvu sprašuje po profilu bralcev tovrstnih džank informacij....bi bilo treba po mojem menju vprašanje obrniti in sicer: Zakaj nas sploh obmetavajo s tovrstnimi informacijami, oziroma, koliko se pustimo obmetavati s tovrstnimi informacijami.
Štos je naslednji: vsak človek si želi, da bi bil vsaj v enem segmentu pomemben. Pomemben - to pomeni, da te mora nekdo drug (okolica) prepoznati kot pomembnega (je malo patetiš, če se človkek samookliče za pomembnega). Biti pomemben, to lepo vpliva na samopodobo. Je pa žal tako, da ljudje gradijo svojo samopodobo na temeljih, ki niso pretirano solidni. Skratka, na trhlih temeljih. In potem se samopodoba sesuva in maje. In ko se nekaj sesuva in maje, to pomeni, da ravno ne dosegamo cilja, ki bi ga radi - in kaj se zgodi v takem primeru? Grem stavit, znaš iz bazične gimanzijske psihologije - zgodi se sublimacija. Ko en cilj nadomestiš z drugim, lažje dosegljivim. Ergo, če samopodoba pomembnosti ravno ne funkcionira, skratka, če se "jaz ne počutim pomembno", potem bom pa vsaj ustvaril nek kontak z nekom, ki je pomemben (tole je monolog človekovega nezavednega, preveden na zavedno). In kako je najlažje narediti stik s pomembnim človekom? Tako, da se filaš z infoti o pomembnih ljudeh. Ker je pomembnih ljudi bolj malo, poznanih pa več, narediš enačbo poznan človek=pomemben človek in potem bralci in gledalci požirajo rumeni tisk in vso porkerijo, ki spada zraven. To psihološko zanko pozna vsak kolikor toliko pismen urednik (in je ne bo šel nikoli razkriti na tak način kot sem jo zdajle jaz, ker bi to odvračalo bralce in ni, da bi si človek rezal vejo, na kateri sedi), vsaj srednje pronicljiv investitor v medije, vsak srednje pronicljiv komunikator.... Skratka vsak, ki ve, da se daleč največ zasluži na sklopu človekovih osebnostnih nesigurnosti. In potem producirajo vedno nove zgodbe in z njimi v bistvu producirajo potrebo ne-s-sabo-do-zadovoljive-mere-zadovoljnih-ljudi z zgodbami o življenju znanih ljudi. In to tudi včasih naredi hipna olajšanja - predstavljaj si kakšno žensko s slabo plačo, s partnerjem, ob katerem bi najraje mižala in z mularijo brez interesov - ko prebere, da ima ta-in-ta zvezdnica tudi težave v zakonu! Jasno, da je takšna slehernica za petnajst minut pomirjena, v smislu, a vidiš, tudi ona, ki ima VSE, ima težave, ergo, tudi moje sfušano življenje je čisto okej - sevda ta injekcija čez petnajst minut mine. Gre pa zato slehernica naslednji dan po novo dozo, ker so za njo naredili že novo edicijo rumene dnevne doze.
Glede ljudi, ki so predmet rumenega novičarstva: ni nobena skrivnost - na začetku svoje javne medijske kariere se vsi zelo trudijo, da se jih sploh omeni. Vem za ženske, ki so se leta in leta trudile, da bi bile uvrščene v izbor za Slovenko leta....Da ne govorim o puncah in fantih iz estrade, ki so iz kopalnice direktno šli pred mikrofon in na kofe s kakšnim rumenim fotografom. Pa se po pol leta do enega leta stvar hitro obrne. Zlasti v Sloveniji, kjer se vsi tako ali drugače poznamo in so zamere trajne...Prosuli novinar z imenom, ki je asociral na potrebo po delovanju gasilcev....če se slednji pojavi na kakšnem eventu v LJ, je okoli njega takoj "brisani prostor", ker vse beži levo in desno daleč proč, da ne bi naslendji dan česa prebrali. Tudi z ostalo žurnalistično rumeno ergelo je več ali manj tako. Tudi punce, ki živijo od tega, da so v rumenih medijih, se po letu, dveh, tega naveličajo in potem bi vse najraje imele družino, otroka in hišo z belo ograjo (potem pa jih večina njih dobi kakšnega problematičnega plastičarja d.o.o., ki gre po pol leta v stečaj, vmes jih pa še malo natepe). Ni želje po globalnem pohodu in prezenci v njih (ali pa se jim kakšen mali slovenceljček v duši oglaša) in te zgodbe nikoli ne trajajo dolgo.
Nesrečne punce nastradajo, pametne punce pa take zgodbe prerasejo.
Vendelina jr.