Ideje

9. dec 2007 22:32

Mene pa ni za ustavit nikoli, se kar naprej potepam. Prej, ko sva bila sama, sva prihajala domov na kosilo, potem pa švrk, ven, okorg... In sva prišla nazaj samo spat... Kaj šele vikendi!!!!!!!!!!!!!!!

Zdaj, ko je otrok, je življenje monotono, ne da se več kar jit ad hoc nekam, na morej recimo za 2 dni... Pa skočit zvečer kam, ko ti zapaše, ker pač moraš bit doma in pazit otroka... Zdaj je res naporno in hudo, ampak saj otrok raste in komaj čakam, da bo šla lahko povsod z nama. Ko bo dosegla starost, da bo znala sama spat, tudi, če se kdo bolj glasno pogovarja, če je kje muzika naglas... Zdaj še nismo tako daleč...

lidka

10. dec 2007 7:51

In zakaj ne psa? To je vmesna faza pred otrokom, ko ugotoviš, da tudi pes zahteva skrb in pozornost. Moj brat je tako ugotovil, da ni samo on na svetu, ko je dobil psa. Po skoraj osmih letih si zdaj ne zna predstavljati življenja brez njega. Jaz sem pa seveda kriva zato, ker se preveč ubada s psom, namesto, da bi si ustvaril družino. Se samo še smejim, včasih sem pa na ta račun psolušala prave litanije. Loni Makaroni

10. dec 2007 7:52

Če nisva v ljužbi, kar je poredko, sva najraje doma z otroci, ki so že veliki in večinoma vsak po svoje. Včasih skočimo k sorodnikom na obisk, večinoma pa pridejo prijatelji k nam, če mi ne zavijemo h kateremu od njih na popoldansko kavico. Pa študenta riktati in pakirati, pa likanje grrrrr.... Kyara

10. dec 2007 9:03

Doroteja, vsekakor si zaslužiš 10 točk za pogum in 10 točk za iskrenost, da si to sploh vprašala - ker večina ljudi prakticira "kr neki" in potem po kakih 15 letih (pa so vmes tudi otroci) nima pojma, kaj ta človek sploh počne zraven in kako sta se sploh srečala, ker v osnovi nimata nič skupnega... Moj odgovor ne bo šel v smer: kupi si psa ali pa kakšno takšno zanimancijo, prav tako otroci niso mašilo za to, če se dva ne znata pogovarjati. Bolj ti pravim takole: s partnerjem je človek zato, ker imata skupaj "ono nešto", kar ju drži skupaj in zaradi česar gresta v kompromise, ki jih z nobenim drugim ne bi sklepala. In tisto "ono nešto" se dela tudi med delovnikom. Npr: mala darilca, ki jih nihče drug ne razumeme, oblikovanje skupnega jezika (pa ne neko osladno otroško govorjenje, bolj to, da s kakšno besedo daš kakšni stvari čisto drug pomen) in take stvari delajo intimnost. Intimnost pa se človek lahko gre, če je kolikor toliko zadovoljen s sabo. Če ve, kaj zmore in je na to ponosen in če ve, česa ne zmore in se zato ne deva v nič. Če se veseli življenja. In to nauči tudi partnerja (če ga slučajno tega niso doma naučili, žal je v tej državi tako, da zelo veliko ljudi tega bazičnega niso doma naučili). In še nekaj ti povem, v heteroseksualnem odnosu daje ton odnosa lady. Lady navadi svojega partnerja na dotike in objeme, ki ne vodijo nujno takoj v posteljo, ampak vodijo v večjo intimnost, ki jo lahko treniraš tudi na Čopovi (zaradi mene ob sobotah ob pol dvanajstih dopoldne). Lady navadi svojega partnerja na to, kdaj mu bo kaj skuhala, kdaj ga bo zmasirala, kdaj bo med umazanim perilom sortirala njegove štunfe in gate, da ne bo belo perilo zabarvano... in kdaj bo šla v kopalnico, od koder se bo prikazala, takrat, ko se bo pač prikazala - in on jo mora počakati. Lady mora navaditi svojega partnerja, da jo čaka in da je divje srečen, ker jo sploh LAHKO čaka. Moški niso za to, da bodo iz našega življenja delali parado, luksuz, glamur in nepozabna doživetja. To delamo same. Ko smo velike in pametne, povabimo moške, da sodelujejo pri tem početju in tisti, ki so pametni, to radi počnejo. Got it? In dokler ženski tole slednje ni jasno, naj za božjo voljo ne divja v nekaj, čemur se reče skupno življenje, ker se bo to zelo hitro spremenilo v skupno zanič življenje. Tudi ni treba ženskam divjati v neko razmerje, misleč, da se bodo vse njene nerazjasnjene dileme (žal večini bejb itak ni jasno, kaj pomenijo stavki iz prejšnjega odstavka) s tem, ko je z nekom v neki zvezi, že same od sebe izginile - ali pa, še slabše, misleč, da bo moški imel odgovore za njena do sedaj nerazrešena vprašanja. Tega ni. In ni vprašanje: kaj se počne s partnerjem med vikendom? Vprašanje se v bistvu glasi: kaj jaz počnem v tem razmerju. Sorry, truth hurts sometimes. Vendelina jr. Sporočilo je spremenil(a) Vendelina jr. dne 10. dec 2007 09:22:02

10. dec 2007 10:08

Nikdar nama ni bilo dolgčas, ne ko sva bila še sama, ne potem, ko sta prišla otroka. Zato sem bila kar presenečena nad tem vprašanjem, ker če se začneš spraševat, kako si zapolnit čas, ko ga s partnerjem imaš, potem...ne vem no, midva se tega nikdar nisva vprašala.

Sva pa kdaj šla tudi vsak s svojimi prijatelji, vsak s svojimi sorodniki. Navsezadnje nisva bila zvezana skupaj. In še danes greva tudi vsak zase ven, občasno seveda, ko nanese priložnost, ne vedno.

Pomisli v to smer: če ne vesta, kaj početi, ko sta skupaj, pa pojdita enkrat za spremembo vsak zase kam. In prebijta en vikend ločeno. Saj ne bo konec sveta, se pa lahko kakšna stvar ugotovi in razčisti.  

Ne vem, morda sem pihnila mimo, ampak zastrižem z ušesi ob vprašanju, kaj početi, ko si skupaj. Pa seksajta, za vraga!

Mamamia

mamamia

10. dec 2007 10:42

Glede na zadnji stavek, ki ga omenja mamamia obstaja nevarnost, da bo kdo celo užival v tem in hotel te zadeve še kdaj ponoviti. Kaj bosta počela z partnerjem čez 20 let, ko sta si pa že sedaj odveč. Tudi kino, izlet, dopust in ostale reči nimajo pravega žara, če se jih lotiš zaradi dolgočasja. Nekaj močno škriplje v vajinem odnosu, da sta oba zdolgočasena že na "začetku" zveze. Najti moraš ta razlog in ga odpraviti, pa bo vse ok in dolgčas bo izginil. PS Ena starejša gospa je nekoč omenila nekaj v tem smislu: Saj se ne moremo cele dneve samo jahat, je vendar treba tu in tam zmes kaj pojest in spit. ati zlati

10. dec 2007 11:56

Ja, in med "jest in pit" se tudi pogovarjati. O tem, kaj piše v časniku. O tem, ali je cesta v lokalni skupnosti okej ali pa bi morda potrebovali dodatne pločnike in avtobusna postajališča. O tem, kakšno mnenje imava o tem-in-tem filmu (saj se da še kaj več kot "men je bil pa ful všeč"). O knjigah. O Barnabyju Vs. Morse-u. O Midsomer murders Vs. CSI. O športu. O Ligi prvakov, po tistem, ko se naučiš, kaj za vraga je "prepovedani položaj". O tem, kaj se je komu zgodilo v službi. O tem, kaj je kdo počel, ko je bil še otrok (morje stvari izveš iz tega, potem ti je mnogo stvari bolj jasno). O logotipu Slovenije in kaj si o tem misli Milenko Licul. O gledališču in zakaj je slo-teater tako izvrsten in zakaj ni tega v slo-filmih? O tem, v koga je bil kdo zaljubljen pri osmih letih. O največji neumnosti, ki jo je kdo naredil. Pa kako je kdo šprical šolo. Pa o tem, če se še splača brati Sobotno prilogo. Pa o sanjski hiši - kakšno bi kdo rad imel. Pa o sanjskih počitnicah (da imaš en motiv za "ko bom velik-a"). Pa o sanjski oblekici, ki ti jo bo naredil dizajner. Pa o sanjskem avtomobilu. Pa o poetiki Krasa v vseh letnih časih. In o poetiki Prekmurja v vseh letnih časih. Pa o tem, kje se človek bolj sprosti in napolni - v gorah ali na morju. O globalnem segrevanju. O človekovih pravicah v Afriki in Savdski Arabiji. O finančni krizi v svetu. O koncu postmodernizma. O tem, kaj v bistvu kdo zameri svojim staršem in ali ne bi bil morda končno čas, da se to popravi? O tem, katere figure iz Kamasutre sta dejansko sposobna izvesti. O tem, kateri abonma bosta vpisala naslednje leto? O tem, kako bosta vpisala plesni tečaj in kaj bo ona naredila za to, da bo on hodil na plesni tečaj (punca, ob petkih zvečer boš morala imeti oblečenega kaj bolj prozornega). O tem, kaj si on želi, pa mu je malo nerodno to povedati. O tem, kaj si ona želi, pa ji je malo nerodno to povedati.... Kot vidiš, nobena tema ni povezana z nakupovanjem v nakupovalnih centrih, zbiranjem pik ipd.... Anyway, tole je samo osnovni nabor tem, ki jih človek zlista, če govori na splošno in ne pozna konkretnih udeležencev. Kar (to, če ju pozna ali ne), niti ni važno - važno je to, da komunikacija para predpostavlja interakcijo dveh ljudi, od katerih ima vsak MNENJE. Za vsak odnos moraš najprej imeti MNENJE oziroma osnovne konture miselnega procesa, oziroma moraš imeti neko omsišljeno iniciativo za karkoli (tudi za to, da se včasih malo otročje in igrivo obnašaš), v nasprotnem primeru odnosa enostavno ni. Z drugimi besedami: za to, da si z nekom, se moraš znati pogovarjati, kar pomeni, da se moraš, preden si z nekom, naučiti pogovarjati. Če se ljudje ne znajo pogovarjati, potem se tudi ne morejo dogovoriti, kaj v odnosu štima in kaj ne. Kar z drugimi besedami pomeni, da je žoga spet na tvojem terenu - ti moraš premisliti, koliko si vešča v umetnosti konverzacije in koliko si vešča v umetnosti življenja. Vendelina jr.

10. dec 2007 12:28

Trikrat sem prebrala vprašanje, ker tega pa res ne razumem. Kaj delaš skupaj s človekom s katerim ne veš kaj bi počela. Žalostno, ta ni pravi zate, oziroma se sploh ne poznata. Če ne veš kaj ga razvesljuje in osrečuje, kako naj bi ti mi svetovali? Kaj pa pogovor, čisto navaden prijazen pogovor, da kaj izvesta eden od drugega. Pozdrav, antonija antonija8

10. dec 2007 14:02

He, he, Vendy... Kaj pa če po vsem tem, kar si napisala pride dolgčas??? Ko je to že preživeto??? Pa pride malo drugačno obdobje v življenju, ko se stvari drugače sukajo???

It hurts, vem...

lidka

10. dec 2007 14:39

Potem, lidka, imaš dve možnosti a) da odpiraš teme spet od začetka (uspešni pari s kilometrino 30 let in več te iste teme več ali manj obdelujejo celo žviljenje in je vedno kaj novega) b) kontaktiraš lady frino, da te zastopa v ločitvi in delitvi premoženja... Vendelina jr.