31. mar 2009 7:22
Že od otroštva imam prijateljico, ki živi v Berlinu. Pogosto se slišiva, dvakrat letno za dalj časa se vidiva in da je res prava prijateljica je dokazala že nekajkrat. Pred leti sem si zlomila nogo in ker je vedela, da mi mož ne bo nič pomagal, sin pa je imel komaj 5 let, si je vzela tri tedne dopusta in pripeljala na pomoč. Zjutraj sem ji to povedala po telefonu, ob desetih zvečer je bila že pri meni.
In ko je nekaj let kasneje imela sama težave, ker je zaradi nesrečne ljubezni in smrti svoje brata poiskala tolažbo v alkoholu, sva skupaj rešili to težavo. Pri meni je bila mesec dni in se odvajala od zasvojenosti. Bilo je grozno. Tudi jaz sem si vzela dopust, zaklenili sva se v stanovanje, sinu sem razložila kaj se dogaja. Pri moji zdravnici sem dobila napotke kako naj ravnam z njo. Najhujši je bil prvi teden brez alkohola. Prebedele sva vse noči, vendar se je splačalo. Po mesecu dni je odšla od mene ozdravljena.
Prav tako imam v svoji bližini štiri prijateljice že nekaj let, slišimo se vsak dan, nikoli še ni prišlo nič narobe med nami, vedno si pomagamo. Sedaj smo že v zrelih letih, zato skupaj rešujemo tiste male zdravstvene težave, predvsem pa nam je najpomembnejše to, da si znamo prisluhniti. Nikoli si ne vsiljujemo mnenj, veliko se smejemo, hodimo na sprehode, itd...
Ja, v pravo prijateljstvo je potrebno vlagati, se tudi žrtvovati, vendar se vedno obrestuje. Veš, da imaš vedno nekoga, na katerega se lahko zaneseš, da ti bo pomagal, sam pa to tudi nesebično vračaš. In ostane prekrasen občutek.
ursula-ce