Koliko premorete tistih pravih prijateljev predvsem pa prijateljic

28. mar 2009 22:26

Se popolnoma strinjam z mamo F!

tulka

28. mar 2009 22:29

Joj, zlate ste. Hvala za odlične nasvete. Si bom sprintala in kar večkrat prebrala. Verjetno sem žalostna tudi zaradi tega, ker se ne morem sprijazniti, da to sploh niso več najini prijatelji in verjetno niti niso bili. Moj partner, je pa itak moja najboljša prijateljica. lp, pinka

29. mar 2009 9:18

pinka je napisal/a:

Prosim svetujte mi, kaj narediti ko ti družba najinih skupnih prijateljic in prijatelj soli pamet in ti govori, da to kar ti delaš v skupni zvezi in to kar misliš ni v redu? In to, taki, ki imajo en kup svojih težav? A, se iz tega smejati? Počutim, se zelo žalostno. Nikomur, nikoli ne deliva nasvetov, pustiva ljudi, da živijo svoje življenje, priskočiva vsakomur na pomoč, želiva vsakomur srečo. In zdaj naenkrat dobiva po glavi, saj bosta vidla ko bo to in to in to. Ja halo? A, je res boljše, da si nesrečen in da jim jamraš in potem oni pridejo na svoj račun? Zdaj mi je malo lažje, da sem še vam povedla kako zelo so me razočarali. Verjetno sem preveč pričakovala od njih? lp, pinka

Tu je človek vedno v dilemi. Namreč, včasih se zgodi, da ne veš, ali bi frendu/frendici povedal nekaj o njegovi zvezi/familiji ali pa ne. Ker, če poveš, ti oni ravno ne bo skočil okoli vratu od veselja, če pa ne poveš, bo pa oni vseeeno izvedel in ti zameril, da mu nisi povedal....v osnovi pa se take dileme vedno pojavijo takrat, kadar nekdo izve nekaj čudnega o neki zvezi/familiji. In potem tehta med tem, ali bi bil politično korektno tiho (ker ni, da bi se vmešavali v zasebnost) ali pa bi storil tisto, za kar meni, da je prav, čeprav na kratki rok ravno ne bo fanfar. Tule ni več zasebna situacija, ker je zapisana na javnem mediju, ergo se lahko o njej izrekam. Ker se s pinko ne poznava in imam na voljo le opis situacije, bi rekla takole: skupina znancev in prijateljeve je osebi povedala nekaj, česar ta oseba ni želela slišati in je zdaj jezna na tiste, ki so ji to povedali. Ker, ko človek nečesa ne želi slišati, se blazno boji, da mu bo to v resnici nekdo rekel/pokazal.....blazno se pa boji zaradi tega, ker deep down ve, da je nekaj narobe. Ampak, dokler je deep down, se malo tlači, ko ti pa nekdo pove, si pa jezen na tistega, ki ti je povedal. Strah pred objavo nečesa se transformira v jezo na tistega, ki je objavil. Skratka, zanikanje v svojem osnovnem formatu. In zanikanje ne bi bilo zanikanje, če se ga ne bi zanikalo in se pač zanika s tem: pa kaj mi boš TI solil pamet, tvoje življenje tudi ni visoka pesem, pusti me na miru, JAZ ti tudi nič nočem, JAZ se tako trudim, da bi bil/a pozitiven/na, pa s TAKIM se mi vrača, pa kaj sem jaz na svetu storila, da se mi s TAKIM vrača....skratka, zanikanje se maskira s pozicijo žrtve. Hočem reči, pinka, nekaj časa boš še v formatu zanikanja in ko se boš tega naveličala, se ti bodo odprle oči (ker trenutno si, kao što naš narod kaže, slijepa pored zdravih očiju....) in boš vedela, kaj storiti. Edina past tule je, da lahko format zanikanja traja celo življenje. Sorry, nobody said it would be easy..... Vendelina jr.

29. mar 2009 11:26

Celotne situacije nisem namenoma napisala, bom pa zdaj napisala povzetek, tema je tekla o skupnem življenju, najini sreči, da prevečkrat dajeva povdarek, da sva srečna ( verjetno v resnici nisva) in, ker se konec leta seliva v najino hišico, so nama solili pamet, saj bosta videla ko se vselita v svojo hišico ne bo vse tako kot je zdaj. Poznamo en kup znancev, ki so se vselili in nato razšli. Zdaj imata en kup težav in vama je zato lepo. Midva sva skupaj 12 leto, nimava otrok, uživava maksimalno, večino skupnega časa preživiva skupaj, vsak dan kavica, sprehodi itn. To je bila prva tematika. Druga tematika, da je flirtanje čisto normalno in da, partnerju to ni treba povedati. Midva se se s tem nisva strinjala in glej ga zlomka, živiva v enem čudnem svetu. To je samo kratek povzetek. Vendelina jr. nisem v formatu zanikanja, imam svoje napake jih ima partner, (jih javno priznam) sprejemam drugo misleče in jim pustim, da živijo v svojemem srečnem življenju. Mi pa na kraj pameti ne pride, da bi nekomu razlagala, da tako kot on živi in dela ni prav. Amen. Pika. lp, pinka

29. mar 2009 12:34

Joj, bi rekla po zdaj dopianem, pinka, da niso prijatelji ampak nevoščljivci.

29. mar 2009 12:44

št.1 mogoče pa so tvoji prijatelji tudi to doživeli, pa si niso vzeli časa oz. potrpljenja, da bi si svoje življenje spet na novo skup spravli. jaz in moj sva skupaj kar veliko več kot vidva, res je da je bilo življenje pred spremembo (prihodom otrok, organizacija glede prenove in selitve v večjo hišo, kar jo je v velikih procentih izvedel moj mož sam, jaz pa v tem času sama s dvemi čist malimi) tudi podobno vajinemu. Vendar si moraš po tej spremembi na novo določiti prioritete, kaj je pomembno in kaj ne, predvsem pa si tudi za vaju vzeti čas, kajti otroci in vsak tak velik projekt pripeljejo do mnogih razhajanj kaj je kateremu všeč oz. kako naj bi stvari potekale - po moje pri prenovi ti ni bilo vse všeč 100 % kar je on predlagal in obratno. št. 2 zgleda so se tvoji kolegi naveličali svojega partnerja; flirtanje - tudi jaz nisem za to, ker imam preveč rada svojega moža in nimam potrebe po tem. Je pa res, da vsaka rada pogleda kakega dobro zglednega moškega a ne? (in verjemi mi, tudi pri moških je tako). Sem v petek ravno zvedla, da je ena vidla na daleč enega ful in sploh napredenanega frajerja, a ko je prišel na pol metra, je morala zamašiti nos in ko je odprl usta - da ne govorim). ugotovitev - oni gledajo iz svojih izkušenj, ti pa iz svojih. ni pa nikoli rečeno, da se to ne bo dogodilo tudi vama. trenutno vama je super, in to vse, kar je pomembno. s problemi se boš spopadala šele, če/upam da ne bodo sploh prišli. LP tejča Sporočilo je spremenil(a) tejča dne 29. mar 2009 14:57:27

29. mar 2009 13:37

pinka, kaj pa če si ti morda malce preveč občutljiva, pa si pripombe prijateljev, ki morda sploh niso bile zlonamerne, ampak so jih otresali kar tako, vzela preveč zares oziroma si jih preveč vzela kr srcu?

Težko rečem, ker ne poznam ne tebe ne njih in ne vem, kakšen je vaš siceršnji odnos.

 

Zame so prijatelji ljudje, ki jih lahko povsem vse, in od katerih sem pripravljena slišati vse, tudi če mi ne gre najbolj v račun, ker predvsem cenim odkritost.  Vsak od nas izhaja iz nekih svojih izkušenj, in če je tvoja zveza s partnerjem takšna, da si ti v njej zadovoljna, te opombe prijateljev  v stilu da zdaj bo pa vse drugače, pa ko pride to in to bo tako in tako, ne bi smele prizadeti, kaj šele, da ti dajo misliti. Če pa ti le dajo misliti, potem pa je v pisanju Vendeline morda nekaj malega soli. Ne vem, zgolj ugibam.

 

Tudi jaz sem šla skozi preizkušnjo, ko sva živela po svoje, pa je družina, ne prijatelji, menila in govorila, kako bi bilo bolje, če bi bilo tako in tako, pa zakaj ne to tako in podobno. A se s tem nisem obremenjevala, ker sem bila prepričana, da nama najin način najbolj ustreza. Oni lahko povejo svoje mnenje,odlčoitev je pa najina. In njihovih besed nisem nikdar jemala za slabe, ker sem, tako kot pri prijateljih, prepričana, da mi  želijo le dobro.

 

Ti sama zase najbolje veš, kaj ti oziroma vama ustreza, in dokler je tako, se na opazke prijateljev, ki ti niso pri srcu, zgolj nasmehni in jih vrži čez ramo. Potem dokaži, da se lahko tudi motijo, da ni nujno, da se bodo njihovi vzorci ponovili tudi pri vaju. Vzemi te pripombe kot dobrohotne in še naprej uživaj v tem, kar te izoplnjuje.

Navsezadnje pa ni nič slabega, če pripombe prijateljev, ki nam sicer niso povšeči, pomenijo tudi preizkusni vprašalnik, ali smo res trdno prepričani v tisto, kar počnemo. Če smo, potem smo itak na najboljši poti.

 

Mamamkia

 

mamamia

29. mar 2009 13:48

Pinka, dodajam še svoje mnenje: od "prijateljev", ki te za vsako ceno skušajo prepričati v svoje (itak vedno pravilno) mnenje, se je najceneje odmakniti. Kajti če nisi ovca, ki bi pritrdilno zablejala na vsako njihovo pametovanje, podkrepljeno z žuganjem "bosta že videla...", si hitro v nevemkakšnem formatu. Izbiraš lahko med formatiranjem svojega mnenja in uploadanjem njihovega, s čimer se zagotovo izogneš vsakršni želji/možnosti zanikanja, ali pa se preprosto odmakneš od takih neugodnežev, ki "v tvoje dobro" najedajo. Izguba ne bo prav huda, v tvojem življenju zato ne bo zazevala praznina. Obstaja tudi tretja pot, ki jo omenja mamamia. Ti situacijo najbolje poznaš in kakor se boš odločila, bo prav!

Bistvo obnašanja prijetnih ljudi pa je v zadnjem odstavku itak v polno zadela že Loni.

 

LP, V.

29. mar 2009 14:55

Malo sem samo preletela zadnjih nekaj mnenj in  povzemam, da so t.i. prijatelji zajeti v besedah: ja, ko bo tako, bosta že videla, bo drugače....itd.

To potem niso več prijatelji, postavijo se v vlogo učitelja, voditelja, ukazovalca, morda zavistneža, v vlogo nekoga, ki je vse to že da l skozi in je zato z zajemalko pojedel prav vse znanje.

 

Naše poti so čudno spletene in mislim, da je prijatelj le tisti, s katerim nimaš občutka, da si mu po prejetem nasvetu ne vem kaj dolžan. In če mu boš rekel, da je njegova zamisel bila sijajna, bo še bolj vesel od tebe. To je zame prijatelj.

Tako kot pri darilih; ko ga zbiram in podarjam sem tako vesela, kot tisti, ki ga prejme. Nič ne pričakujem le moja duša je zapolnjena s prekrasnim občutkom.

 

Kaj sem mimo teme?? Malo sem morala natresti mojega razmišljanja..

Titta

29. mar 2009 21:06

DRAGA Pinka nama z možem se je zgodila ista situacija piši mi zs če te zanima harmonika