Koliko premorete tistih pravih prijateljev predvsem pa prijateljic

7. dec 2007 10:39

ena iz mojih košarkaških dni, ena od petnajstega leta, en od 17ega in ena,ki je bila moževa zelo dobra prijateljica pa sem mu jo jaz prevzela hahahaha saj se hecam sedaj smo res dobriiii družinski prijatelji,(priče,botri itd,..............) drugače pa sta moji največji zaveznici moja MAMI IN SESTRA, za katere vem da če jih potrebujem ob 2-h ponoči sta ob 1-h na poti!!!( samo tako napisano ker trenutno do mene potrebujeta nekaj več kot trinajst ur , tako da moram krizo napovedat malo prej)povem jima lahko vse in vedno se kje najde kaka lepa beseda razumevanje in tudi graja če je potrebno!!!! plopsa

7. dec 2007 12:57

Z mojo najboljšo prijateljico sva se spoznali šele pred 15 leti. Kar nekako naju je vleklo skupaj in končno sva ugotovili, da sva rojeni istega dne, pa še več, celo istega leta. Od takrat praviva, da sva dvojčici, saj se nama zgodi, da se srečava obe precej enako oblečeni (enake barve hlač, puloverjev, bund) Ugotavljava, da si tudi kupiva ista oblačila, čeprav ena za drugo ne veva. Še najbolj pa je hec, ko v kakšni družbi istočasno odgovoriva in seveda isto besedo ali pa celo stavek. Res je moja najboljša prijateljica, med nama ni skrivnosti, vesela sem, da jo imam.. Nana

7. dec 2007 13:49

Naj še jaz napišem o mojih prijateljih in prijateljicah. Prvi in najboljši prijatelj mi je prav gotovo mož. Eno prijateljico imam že preko 20 let,le redko se vidiva ali slišiva, če pa je potrebno, sva prav gotovo skupaj že v 1 uri. Ker pa gre življenje svojo pot, je meni prineslo pred 5 leti kruto bolezen, ki pa mi jo pomaga lajšati kup res dobrih kolegov in kolegic, spoznala sem medtem, da je na svetu veliiiiko dobrih ljudi, med njimi pa sem k sreči odkrila dva biserčka- enega iz Kulinarike in enega med sotrpini (žal pa je večina z mojo usodo že pokojna). Ta dva biserčka, dve res dobri prijateljici, sta mi zdaj, v času, ko mi poskušajo pomagati v Nemčiji, tako neskončno veliko in brezpogojno pomagali, da si resnično zaslužita besedo PRIJATELJ. Hvaležna sem tudi vsem iz Kulinarike, ki ste bili z menoj ob mojem letošnjem roj.dnevu, saj ste čudoviti ljudje, prav tako pa tudi vsem, ki mi pomagate v tem času. Tale Kulinarika je glede pomoči in dobrih ljudi enostavno neprecenljiva. So tudi izjeme, ki jim usoda ljudi ni mar- tukaj mislim na splošno, ne le na Kuls, ampak to so res izjeme (ki pa potrjujejo pravila). Prav vsem želim, da bi imeli okrog sebe toliko prijateljev, kolegov in znancev kot jih imam jaz zdaj, če se bodo kdaj znašli v podobni situaciji. Vsi poznamo rek- v nesreči spoznaš prijatelja in to je še kako res. Vsem pošiljam iz Frankfurta prav prisrčen pozdrav in veliko topline v vaša srčka! ZIMA

7. dec 2007 14:34

Je treba imeti jasno ločene pojme: kolega, prijatelj, sodelavec. Prijatelja spoznaš v nesreči. Ker če ti že ne more pomagat, te vsaj posluša. S kolegi se da marsikaj početi, kar počnemo tudi s prijatelji, ampak z njimi ne govorimo o globljih zadevah. Na splošno se z večino ljudi zelo dobro razumem, če s kom nimam podobnih interesov in pogledov na svet, če so čustveno "plitvi", s takimi se ne spuščam v daljše debate. Čeprav nisem še ravno stara, me je doletelo več dogodkov, pri katerih si je človek na jasnem, kdo ti je prijatelj, kdo pa te samo izkoristi, ko se njemu zljubi. Potem spoznaš, da je človek sam sebi najboljši prijatelj. In ko se imaš rad, si poln pozitivne energije, ki jo drugi občutijo, sam pa si si povsem samozadosten. Pa ne me razumet, kot da mislim, da pravih prijateljev ni, so, so, samo redki si zaslužijo ta naziv. Pa na tisti verz iz ene pesmi se dostikrat spomnim: "Mama je ena sama, luč sredi teme". Je pa nekaj zanimivo: v osnovni šoli sva bili dve punci kot rit in gate 3 leta skupaj, po počitnicah in vstopu v srednjo šolo (pa sva ostali v istem kraju, samo drugačno šolanje sva izbrali), pa si nisva imeli sploh več kaj rečt, komaj še dober dan. Res pa je, da sem se jaz takrat imela priliko družit s par let starejšo generacijo, ki so bili že študentje, in so mi veliko več pomenili dolgi pogovori in sprehodi, kot pa da bi šla v disko, ker tam sem že bila in ugotovila, da to ni moj desert. V srednji šoli sem imela prijateljico (ki je bila v bistvu že iz OŠ), s katero sva bili ena duša v dveh telesih. Je včasih že kdo vprašal, če sva lezbijki:: Po koncu srednje šole, ko je šla ona na faks, jaz pa sem spoznala sedanjega moža, so se po treh čudnih večerih najina pota brez besed preprosto razšla, česar še zdaj ne morem popolnoma razumeti. Tako da, čudna so pota Gospodova...Mamamia, si tako lepo napisala, se mi zdi, da si si dobra sama s seboj, pa se zato lahko razdajaš drugim. Zima, veseli me, da vam prijatelji stojijo ob strani, kajti pred boleznijo (oz.človekom, ki zboli) marsikdo zbeži. Kakorkoli, vreme zgleda, da se spravlja k dežju, vsak pa si lahko reče: "Vesel sem, da sem". In polešpa svoj, prijateljev, partnerjev dan. Lp PISTACIJA

7. dec 2007 14:41

Se povsem strinjam s tabo, pistacija, ko praviš Vesel sem, da sem. Ker če sebe nimaš rad, kako boš imel rad druge?

 

Tudi moja pota so se razhajala s potmi nekaterih, s katerimi smo bili neko obdobje veliko skupaj. Z enimi smo se čez čas spet našli, z nekaterimi ne. Kot si rekla, čudna so pota gospodova. Naša, človeška pota, pa še prav posebej...

 

Mamamia

 

 

mamamia

7. dec 2007 19:59

zima je napisal/a:

Prvi in najboljši prijatelj mi je prav gotovo mož. ZIMA

O tem pa sploh ni dvoma.

marelica

8. dec 2007 11:17

marelica je napisal/a:

zima je napisal/a: Prvi in najboljši prijatelj mi je prav gotovo mož. ZIMA O tem pa sploh ni dvoma. marelica

Enako. Lp Nasha

9. dec 2007 1:36

dorotejaa je napisal/a:

TSedaj v teh prazničnih dneh pa se mi je porodilo vprašanje, koliko imate zares pristnih prijateljev, takih, ki jim zaupate jih povabite k sebi domov in ste radi v njihovi držbi? In seveda kako boste najboljšo prijateljico kaj presenetili v tem božičnem času. dorotejaa

Hm, pravih prijateljev in prijateljic imam po moje kar 3-3: 3 prijatelje (en je hkrati še moj ljubi in tudi oči moje punčke), pa še dva prijatelja, ki ju v spalnico ne spuščam;) in 3 prijateljice, za katere velja isto;) Imam eno prijateljico še iz otroštva vendar se zelo redko vidiva, ker pač nikoli nisva živeli v istem mestu. Ampak veva, da lahko računava ena na drugo, imava podoben smisel za humor in podobne vrednote. Eno dobro prijateljico pa sem dobila pred kratkim, lani v bistvu, kar nekaj je kliknilo, že prvič, ko sva se srečali, takoj sva si lahko zaupali (tudi to, da sem noseča sem ji povedala, ko nisem še nikomur razen lubiju, seveda;), niti mami še nisem takrat)... Ostale (vključno z najpomembnejšim;) poznam iz faksa. Povabim domov pa seveda tudi tiste prijatelje, s katerimi si nisem takooo zelo blizu, se pa dobro počutim v njihovi družbi (in upam tudi obratno). Kako bi pa sicer postali dobri prijatelji, če jim niti ne bi dala priložnosti? Seveda pa se mi ne da ubadat z vsakim, mora biti nekaj, kar naju poveže. Najbolj zaupam lubiju, potem pa očetu in bratu in tem 3 prijateljicam. Veri

9. dec 2007 1:42

Sicer sem pa "v nesreči" imela zelo pozitivne izkušnje z ljudmi, da so se vsi odzvali precej bolj kot sem pričakovala... Tako da se meni tile pojmi malo prepletajo včasih... Je pa res, da sem po moje več prejokala zaradi prijateljev in prijateljic kot zaradi fantov... Prijateljstvo sem včasih jemala mičkeno preresno, kot zavečno in konec... Potem počasi ugotoviš, da lahko traja, lahko pa ne in to ni neka tragedija;) Pa zdaj znam boljše izbirat prijateljice in prijatelje, se mi zdi (prej so se prijatelji zaljubljali vame, prijateljice pa bile ljubosumne, groza;), zdaj pa bi kak zlobni jezik rekel, da verjetno zato, ker ni več razlogov ne za eno ne za drugo, hehe;) Veri

9. dec 2007 12:25

Pozdravljeni, tudi jaz sem "nova" in se prvič oglašam na tem forumu, sploh prvič na kakšnem forumu. Pravzaprav iščem en recept na kulinarični Sloveniji, pa sem pokukala še kam drugam in našla to temo. Večkrat sem že prebirala razne pogovore, pa se nikoli nisem odločila, da bi tudi jaz kaj napisala. Pri tej temi pa sem se vseeno ojunačila in bi rada doretoeji povedala, da človek v življenju potrebuje prijatelja. Vseeno kdo je to - mama, sestra, oče, brat, sosed, soseda,... samo, da v določenih (ponavadi težkih, včasih pa tudi srečnih) trenutkih nisi sam. Iz svoje izkušnje ti povem, da so trenutki, ko moraš nekomu povedati zakaj si nesrečen oz. zakaj si srečen in potem se počutiš čisto drugače, čeprav se pravzaprav nič ne spremeni, samo iz sebe spraviš tisto kar te bremeni ali osrečuje. Lep pozdrav vsem twiggy