29. nov 2007 11:21
Po nekaj mnenjih sem razbrala, da prihajamo do mojega problema oziroma tako imenovane "rak rane" ali drugače povedano "sindroma matere Tereze".
Matilda je v zadnjem stavku povedala mojo diagnozo in sicer sem med tistimi, ki pač pomagajo, brez razloga, morda zato, ker so prepričani, da jim to narekuje ne vem kdo, oziroma, da je tako kot pač je.
Takšna sem, ko nekdo potrebuje pomoč kar splazim, ne vprašam sem zakaj in kako, enostavno se znajdem sredi akcije in prelivam energijo. Če me kdo vpraša, zakaj, nimam odgovora.
Vedno bolj razmišljam, da je to po malem že bolezensko in dajte vsaj en namig, kako se naj ozdravim. Resnično me že malo moti in dostikrat izpade vse skupaj na način dobrota je sirota. Ampak naslednjič sem spet takšna.
Vsa sreča je v tem, da mi energije še ni zmanjkalo in me to ne izčrpava. Samo, enkrat pa me bo....
titta=