hoj ! vem, da se svet okoli nas spreminja in da se spreminjamo ( oz. bi se morali ) tudi mi. temu se reče prilagajanje. a kaj , ko mi je malce hudo za zadevami, ki jih več ni. se spomnite "inkasantov", sosedskega sposojanja ( jajc, sladkorja...) , večernega klepeta na klopci pred hišo, doma narejene čokolade, jogurta v steklenem kozarčku, surovega mleka iz kangle ( a popos , nekje v severni italiji je mestna oblast uvedla "mlekomate", ki so jih polnili okoliški kmetje z nepastoriziranim mlekom- zadeva je imela silen uspeh. pred "stroji" je bila vedno vrsta in mleka je zmanjkalo v par urah ), vina na kozarec - pri kmetu, vloženih jajc....saj ne, da je bilo življenje lažje ali lepše, a stikov je bilo več. in to pogrešam. z bankomatom težko kramljaš!
GOSPAKATJA