23. nov 2007 13:23
Ponavljam, ni osnovni štos ni v nohtih. Štos je v tem, kako je bila zadeva predočena in kakšen učinek je imelo to na dekle. Ker, če bi učenka rekla, ups, res sem tole malo zanemarila, bom popilila, ne bi bilo drame. Tako pa se je učenka po svoji sodbi potrudila, jo je pa učiteljica prisilala v neko dejanje, ki je bilo za dekle ponižujoče. Jaz tega tule ne pišem zaradi tega, da bi preštevala, kdo se in kdo se tozadevno ne strinja z mano, bi pa rada pokazala na ene dimenzije, ki jih, se mi zdi, malo ne vidite. Prosim, naj se vsak od vas spomni petih najbolj neprijetnih dogodkov svojega otroštva. Ni treba naglas, ni treba tule pisati obnove - ampak, kaj je vsem tem dogodkom skupno? Občutek, da se nam je zgodila krivica, da smo bili nepravično kaznovani in/ali da nas je to ponižalo. Tisti, ki smo imeli srečo, da smo imeli blage in ljubeče starše, imamo srečo, da je bilo takih dogodkov manj kot pet, ampak bili so pa v vsakogaršnjem življenju. (In žal je na svetu ogromno ljudi, ki je imelo v otroštvu več kot pet takih dogodkov.) In zdaj pomislite pri sebi: koliko časa ste nosili v sebi bridke spomine na take dogodke? Ste jih v resnici predelali? Ali pa še vedno zamerite nekomu, ki vas je po roki tepel z ravnilom ali karkoli je pač počel/a (tole z ravnilom je figurativno, gre za karkšnokoli obliko poniževalnega kaznovanja)? In ravno to se je pri tisti nesrečni uri klavirja zgodilo. Ni ženska postrigla nohtov, ozrioma prisilla nekoga drugega, da si je to sam naredil - tista ženska je nekoga ponižala. Tako lahko ponižuje samo oseba, ki so jo v življenju poniževali in skozi to razvije vzorec, da tisti, ki ima moč, da temu je dovoljeno poniževati ostale. Taka oseba potrebuje terapijo. Ne pa dela z otroci, ker na njih prenaša slabe vzorce. Če bi tista pianobejba imela kakšen pozitiven vzorec - je vrsta stimulativnih načinov, da si punca v puberteti uredi nohte - pa pianobejbi ni nič kapnilo! Dolžnost odraslih je, da smo občutljivi na razliko med poniževanjem in kaznovanjem. Ker otroci so. Vsak otrok (spomnite se sami) točno ve, kdaj ga je res ušpičil in kaj naredil narobe in temu primerno tudi ve, da bo sledila kakšna kazen. In otroci se v bistvu ne upirajo kazni, če ima slednja kakršenkoli pedagoški smoter in ima neko sorazmernost v odnosu na "prekršek"(ni ravno, da so navdušeni, ampak razumejo posledice in odgovornosti). Toda, če je kazen prekomerna in poniževalna, takrat se v otroku vzpostavi jeza in bodisi, da jo kanalizira navzven (da postaja nasilen) ali pa navznoter (da postaja zagrenjen). Vendelina jr.
rimljanka 
