19. nov 2007 11:12
Draga slepakura (mi je všeč nick,samo zelo duhovita oseba si kaj takega nadane),
spomni se, kako si se te počutila, ko si bila stara 11 let? A si si zelo želela, da bi se vpliv mame in očeta zelo opazil? Se mi zdi, da ko smo bile stare 11-12 let, nam je najbolj ustrezalo, da smo se po cele ure družile s frendicami in hihitale in smo starše kontaktirale takrat, kadar smo bile lačne, ko smo rabile žepnino in ko smo hotele kako novo oblekico (in smo šle takoj k očiju, ki je vedno odprl denarnico). 11-letnica je tehnično resda otrok, v resnici pa je v predpubertetni fazi in kmalu bo v puberteti in ima hudo potrebo, da bi bila starejša, kot je v resnici. In nič ne pomaga z razlago, da naj uživa otroštvo, da bo odraslost še prehitro prišla. Nič ne pomaga, da prsi zrastejo vsaki, nič ne pomaga, če je fant iz višjega razreda ni pogledal...Enostavno, punca mora preživeti svojih 11 let, pa 12 tudi... Ne teži z družabnimi igrami - razen, če te ona ne prosi. Ne teži s svojim scenarijem - naj ga ona določi. Doba edukativnih iger in usmerjanja staršev se itak dogaja prvih deset let, potem je treba pa trpeti kakih 5 let in upati, da se bo mularija enkrat nehala hihitati. Če si vložila trudi v prvih deset let, se zdaj potrudi in ji daj nekaj "svobode" v smislu, evo punce, imate prostor za zabavo, lahko si naredite make-up party itd, midva z očijem greva malo ven v mesto, ob 22. uri bova doma in pričakujeva, da bo takrat stanovanje v normalnem stanju, ker ste pametne punce. Oči bo tudi razvozil punce z zabave domov. Namesto družabnih iger ponudi hčerki zaupanje in boš videla, kakšen bo rezultat. Pametni otroci, pa tudi če so v vreščeči fazi, takšen izziv razumejo.
Vendelina jr.