8. nov 2007 11:38
Baje da je ljubezen do sladkarij privzgojena in se je da torej tudi odvadit, ljubezen do mesa in rib pa prirojena in ne moreš prav dosti vplivat na to, ne spomnim se katera raziskava, mislim, da je bilo 1x v ŽIT v tistih novičkah na začetku - to mi še uspe prebrat, kaj večjega pa je zadenj čase problem, hehe;)
Ne vem, koliko je to res: moj oče prisega, da je, ker se je v življenju že ničkolikokrat odvadil in potem spet navadil na sladkarije. Po njegovem jih samo ne smeš jest - čisto nič in potem ti nehajo pasat. Ampak glede na to, da se je pa vedno tudi nazaj navadil...
Mesa jaz recimo ne pogrešam prav dosti, se mi pa pozna, kaj počnem, ko sem zanosila v določenih tednih se mi je skoz luštalo, tudi zdaj, ko dojim, ga mi večkrat zapaše. Glede rib je pa tako, da jih nikoli nisem preveč pošmirglala - ampak seveda je svet "nepravičen", kot sta že stana in jade ugotovili in sem morala na enega ribiča nabasat, ki ima še očeta ribiča in tako sem zdaj obsojena na ribe, tako da sem se jih dejansko navadila in so mi ratale všeč (dopuščam pa tudi možnost, da ima tu zraven kaj tudi način priprave;)
Glede sladkarij pri nas doma pa: hja, nekaj mora bit vsak dan, po možnosti mora bit vse: domače pecivo, čokolada, lumpi-nutela (ki nama je dejansko boljša kot taprava), pa seveda sladoled, ta je pa res pod mus:) Mi smo v primarni družini izumili
"sladki kot", to je kotiček želodca, kamor ne more it nič drugega kot sladkarije in je torej prazen, dokler ne poješ nekaj sladkega. Torej: nima veze, koliko si se napokal za kosilo, vedno je prostor še za nekaj sladkega... Ampak pazite,
sladki kot ni le deden, ampak je tudi nalezjliv! Moj lubi ga ni imel, ko sva se spoznala, sploh se mu je zdelo vse skup čudno - če si sit, si sit, pa ne glede na to, kaj ti ponudijo (čeprav je imel vedno rad sladkarije, razen kot mali otrok baje ne - čudak;)... NO, zdaj pa že ima ta kot, po kosilu vedno gleda, kje je še kaj in tudi če je čisto najeden, ne bo odklonil moje čokoladne torte;) očitno je res nekaj na tistem privzgojenem iz 1. odstavka;)
Na morju, kjer sem vsa srečna s svojo vodo in soncem in me ne zebe in mi ni treba nič delat in se lahko cele dneve crkljam (no, tako je bilo na splošno na morju, letos je bilo malo drugače - beri zeblo in ni da ne bi imela kaj za počet;),no, tam sem pa brez problemov brez sladkarij - razen letos, seveda, ker sem pač skoz lačna in so sladkarije tak fajn vir kalorij
To o tej
famozni nezdravosti sladkarij sem se tudi jaz že dostikrat spraševala - ampak ne vem, no, če sam spečeš itak veš, kaj si dal notri... IN meni se te zadeve ne zdijo nič kaj strašno strupene... Dokler je vse v ravnotežju, po moje ni problem: recimo pečeš na malo olja, pa se veliko rekreiraš, pa si potem privoščiš eno čokoladni ganache torto... Če se potem še cartaš, si recimo lahko privoščiš dva kosa (ne koščka, ampak kosa, koščkov pri nas ne režemo
), ker itak vse pokuriš...
Torej po moje, dokler imava BMI jaz 19 in on okoli 22-23, če sem prav zračunala in dokler imava oba pulz nekje med 50 in 60 v mirovanju in imam jaz tlak 90/60, če sem razburjena, sicer pa še kakih 10-20 manj..., se nama po moje ni treba sekirat... Očtino "telo rabi" oz. pokuri, hehe
PS: med tem, ko sem tole pisala, sem pojedla en kokosov srček, to je približno toliko kot mafin, samo v drugi obliki pečeno, neka kokosova varianta marmornega kolača... Pa en kavni jogurt, eno jabolko, zdaj jem noisette čokolado, do zdaj sem maznila dve vrstici tavelike čokolade, čaka me pa še skodelica ribeza. Tako da je vsakega nekaj;) Potem grem s tamalo ven in zvečer plavat in verjetno bo vse v ravnotežju;)
Veri