6. nov 2007 16:01
Mene to, da se v tem tednu vse možne oblike nagovarjanja uporabljajo, ne čudi.
Me pa v resnici čudi, da se uporabljajo prijemi, katerih prednodne izvedbe ali kaj podobnega dokazano ne učinkujejo v želeno smer. Namreč, navijanje za enega in omalovaževanje drugega oziroma omalovaževanje vsakogar, ki se ne strinja z navijanjem za prvega - pa to še nikoli in nikjer ni dalo želenih rezultatov. Ko sem bila najstnica, smo se grupirali na rokerje in šminkerje (in se družili izključno s sebi enakimi), ampak bili smo stari petnajst let in po dveh-treh mesecih smo tovrstno grupiranje prerasli in ugotovli, da je otročje in brezveze (in šli družno na koncert Plavega orkestra). In verjetno gre vsak človek in vse generacije grejo čez take faze, ampak nekako se to oddela v puberteti. Ko je človek polnoleten in opravilno sposoben se pa implicitno predpostavlja, da je že šel čez glavnino pubertetnih neumnosti. In da počasi spoznava, da nikoli v življenju ni trajnega uspeha, če nekoga denunciraš, omalovažuješ, navajaš neresnice, itd. Da z opravljanjem nikogar na trajni rok ne prepričaš o negativnosti osebe, ki je opravljana, razen to, da trajno razkriješ vse svoje slabe lastnosti, ki jih nisi nameraval pokazati in bi jih v osnovni raje skril. Hočem reči, da bi morali biti odrasli ljudje bolj pametni in zategadelj ne bi smeli uporabljati metod, ki je že najstnik mentalno preraste.
Vendelina jr.