5. nov 2007 15:07
Mene bi za tole, kar bo zdaj sledilo, verjetno vsi avtorji diet in izvajalci organiziranih hujšanj najraje potunkali v katran in perje, pa vseeno: Računanje kalorij, štetje kaj si in kaj nisi jedel....štetje počepov in sprehodov, ločevanje, montinjaki....od tega se RES shujša. Ampak se pa dosežene kilaže NE OBDRŽI. Trditev izvajam na temelju spremljanja mojih petih znancev, ki so verjetno v življenju zbili vsaj kaki dve toni kil s sebe. In jih imajo še vedno vsak kakih 15 preveč. Življenjski stil, pri katerem več vneseš vase kot porabiš in življenjski stil, pri katerem vneseš vase manj, kot porabiš, to je isti kontninuum, samo enkrat gre v plus, enkrat pa v minus. In dokler je človek z glavo na tem kontinuumu, se mu samo jo-jo efekt dogaja. Ker ljudje, ki imajo stalno težavo s kilažo, če zelo vase pogledajo, oni s hrano nekaj povezujejo ali pa razrešujejo na napačen način. Da ilustriram s primerom: poznam človeka, ki ga je v otroštvu pazila babica, ki izvrstno kuha in on je bil ves čas zraven nje in ji je pomagal. Ko je prišla ponj njegova mama, da bi šla domov, sta ji z babico vedno pripravila kakšno pecivo ali kaj podobnega. In ker se je to ves čas ponavljalo, je otrok v svoji glavi povezal, da bo njegova mami grozno vesela, če ji bo kaj spekel in ji je potem vedno kaj spekel (in pri tem vedno še zraven kaj pojedel in zdaj ima v odrasli dobi že 20 let kakih 25 kil preveč). Če mu v puberteti kaj ni šlo, si je pripravil pico, sarme, karkoli. In izvrstno kuha. On še vedno povezuje to, da je akceptiran, da ga imajo ljudje radi s tem, da je kakšna hrana zraven. Nezavedno pač dela zelo učinkovito in skozi vrsto let je narediln enačba da bo hrana naredila dober psihični občutek. Tega človeka imata starša zelo rada (ni kakšne disfunkcionalne zgodbe z družinskim nasiljem, nasprotno zelo korektna družinska situacija je), ampak on je podatek, da ga ima kdo rad, v otroštvu povezal s hrano in ta vez je tako močna, da ostale informacije nekako niso prodrle (pa so ga starši hvalili in bili ponosni nanj, delali so skoraj vse, kar piše v knjigah, da je treba!). In danes tehta preveč. Če bi hotel ta človek trajno shujšati, bi moral skozi terapijo ugotoviti, da ga imamo radi preprosto zato, ker je in ne zato, ker dobro kuha. In si potem to dejstvo ponoviti vsak dan znova do konca življenja.
Še en primer: Prav tako poznam kolegico, ki si vedno naloži preveč nalog in hoče vse narediti perfektno in potem jo nekje na sredi vsega, ko vidi, da ne bo mogla vsega narediti, zgrabi panika in potem poseže za rešilnim pasom v obliki škatle piškotov s čokoladnim oblivom. Ki jih ima v vseh predalih pisarniškega predalnika! Opravil seveda ne naredi, mahoma pa poje celo škatlo. Takrat ko je, namreč ne misli na vse, kar bi morala še narediti, pa ne bo uspela in je pritisk manjši. Je pa ves čas na ločevalni dieti - tisti piškoti se pa ne štejejo, ker jih je skrivoma oziroma jih ne je pred domačimi (njeni sodelavci pa vemo, da žre piškote, samo tega najbrž ne bomo povedali njenim domačim - ergo, v očeh domačih ves čas hujša, pa "ne more kil dol spraviti"). Ona bi morala skozi terapijo predelati svojo stalno težnjo po pefekcionizmu. Pa tega ne stori. Dasiravno je že omedelela v službi, od koder so jo odpeljali v bolnišnico, kjer so ji kardiologi povedali, da ima ožilje in srce debele šestdesetletnice, stara je pa dvajset let manj in da ji toplo svetujejo strokovno pomoč.
Mene so muke nekaterih mojih znancev prepričale, da se ne hujša s štetjem kalorij in nekaj fizične aktivnosti, hujša se z glavo. Ker se mnogokrat zgodi, da si ljudje do faze odraslosti glavo napolnimo z mnogokaterimi kozlarijami, ki jih naše nezavedno predeluje v našo škodo (tako da venomer delamo enake napake), je pač potrebno s strokovno pomočjo tisti balast, ki v glavi dela neumnosti in škodi, odvreči. Imeti se rad je koncept mentalne higiene, ki ni preprost in se ga je treba tudi konstantno učiti in stalno obnavljati. Nič ni narobe, če se gre v uk k usposobljenemu strokovnjaku.
Vendelina jr.
slepakura
titta=
Kristalka
