Spomin

1.november je zame dan ,ne praznik ,ampak dan ,ko se še močneje kot čez leto spominjamo umrlih svojcev,prijateljev in znancev.

Prav zdaj ,ta čas se še bolj zavem ,kako je vse minljivo,tudi človeško življenje,ki dogoreva in ugasne ,kot tisoči prižganih svečk,ki jih prižigamo te dni v spomin,spomin dragim,ki smo jih izgubili ,pa jih vendar ne bomo nikoli pozabili živeli bodo v našem spominu ,dokler ne bomo tudi mi ,kot svečka počasi ugasnili.

marjeta10

30. okt 2007 6:43

Popolnoma se strinjam s teboj. Čudno se mi sliši, ko ljudje omenjajo 1. november kot praznik. Saj ne praznujemo ničesar. Vsaj jaz osebno ne. 1. november je dan spomina na umrle. Na svoja pokojna starša se spomnim vsak dan, na grobu je vedno svečka, grob je urejen celo leto, tako da mi 1. november ne pomeni kaj dosti. Zame je to najtežji dan v letu. Apelirala bi pa na vse, ki se svojih pokojnih svojcev in prijateljev spomnijo le na 1. november, naj na ta dan ne pretiravajo. Osebno mislim, da je ena svečka dovolj, da je dovolj en cvet. Vsa ta "baharija" po grobovih nam naših najdražjih ne bo vrnila. Žal je tako. Rože raje nosite živim in živim pokažimo, koliko nam pomenijo. Ko jih enkrat izgubimo je za vedno prepozno... Lep pozdrav White Daisy

30. okt 2007 7:46

Ja, res je, tudi zame ta dan ni praznik v pravem pomenu besede. Zame je to tudi dan (no, ponavadi je to že dan prej, 31.), ko obiščem več pokopališč in prižgem svečko na grobovih vseh, ki so mi bili dragi in imajo v mojem srcu poseben predalček. Takrat tudi bolj intenzivno privrejo spomini ... in na žalost je treba vsako leto prižgati kako svečko več... In nikakor mi ne sede, da bi ta čas odpotovala na počitnice, dala "možgane na off" in se veselila. neny111

30. okt 2007 7:55

Mene najbolj moti da samo 1. novembra vidiš na nekaterih grobovih toliko sveč da so skoraj na sosednjemu grobu. 1. november je res spomin na tiste ki jih ni med nami. Sama se takrat spomnim svojih dedkov in babice. Sporočilo je spremenil(a) tamalaursa dne 30. okt 2007 07:57:37

30. okt 2007 8:16

Jaz 1.novembra nikoli ne grem na pokopalisce!Grem vedno kadar le morem, ta dan pa ne, ker ne prenesem razstav, ne cvetja in ne oblek. Zal se je ta dan sprevrgel prav v to. Potrosnistvo, ki nas zasipa na vsakem koraku, se je preselilo tudi na pokopalisca, tako, da se vcasih sprasujem ali so dragi spomeniki, razkosni unikatni aranzmaji in se kaj tam zaradi mrtvih ali zivih, ces, mi si pa lahko privoscimo...Pa pravijo, da je smrt edina pravicna! O teh, ki so nas imeli in ki smo jih imeli radi, pa nic...! lucka52

30. okt 2007 8:33

Lucka, se popolnoma strinjam s teboj in tudi sama, če se le da, na ta dan ne grem na pokopališče. Novi gvanti pa grobovi zasuti z rožami in svečami. Mi je prav hecno, ko pridem čez par dni, pa sveče ležijo povsod naokoli, pa čez 14 dni tudi, pa marsikje še čez mesec ali dva, če jih sneg prej ne prekrije.

30. okt 2007 9:00

Na žalost se naš svet čedalje bolj potrošniško in razsipno kvari. Najbolj me moti, ko se drugi dan pogovarjajo, kaj je kdo prinesel na grob.

Na grob mame hodim redno in ga urejujem sproti, na ostale meni drage pokojnike pa se tudi spominjam skozi celo leto in jim včasih prižgem kako svečko. Tudi zdaj ne bo drugače.

Praznik pa zame to ni, prej en zelo žalosten dan!

Kyara

30. okt 2007 9:17

V mojem kraju pa ni tako strašno kot opisujete. Morda je malo kazalo na to 10 let nazaj, sedaj pa ne več. Razumljivo se mi zdi, da so na ta praznik na grobu rože in sveče. Saj tudi na druga praznovanja prinesemo šopek, pa tega nihče ne jemlje za tekmovanje in baharijo. Pa svečke - če je družina velika in vsak prinese eno.... Zaradi vse toplejših jeseni pa modnih revij pri nas ni - kdo bi natvezil nase pelc, če je toplo? Ljudje so oblečeni normalno, kot vremenu pristoja. Ni pa potrebno biti na ta dan ravno zagrenjen in zatežen. Na umrle nas vendar ne spominja samo njihovo umiranje, pogreb in naše žalovanje. Spomnimo se lepih trenutkov z njimi, hecnih dogodkov, nerodnosti, posebnih navad....poglejmo kakšen star album in se smejmo z otroci čudni modi. Lisa

30. okt 2007 9:49

V mestih je bila včasih na grobovih prava baharija, ampak se mi zdi, da zadnja leta ni več tako.

Pri nas gre tašča vedno sama zjutraj na grobove, mi štirje pa gremo proti večeru, ko se spušča prvi mrak. Prižgemo svečke in se pri grobovioh naših svojcev in prijateljev spominjamo veselih in lepih tenutkov, otrokom pripovedujemo anekdote iz življenja naših prednikov (in teh anekdot je res veliko, v obeh družinah so bilipretežno veseljaki in uživači), potem pa gremo po kostanje, doma se pa zvečer znova vsi zberemo ob lažjem prigrizku in dobri kapljici. In malce obujamo spomine.

No, pri nas je 1. november razen dneva spomina na mrtve tudi prazni, saj ima sin prav 1. novembra rojstni dan.

Skratka, mi smo veseli tudi na ta dan. Mamamia

mamamia

30. okt 2007 10:04

Mamamia, mojemu se pa na srečo ni tako mudilo na svet, zato je rojen 3. novembra. Atina

30. okt 2007 10:10

Se podpišem pod Lisin zapis, pa tudi pod mamamiinega, samo, pri nas smo pa malo pohiteli in smo RD obeležili že malo prej. rimljanka