Katero pecivo za 1. november?

29. okt 2007 8:09

nimam modelčka, sem kar na roke izrezovala, saj je šlo hitro, v pol urce je bilo narejeno katka

29. okt 2007 8:13

Jaz pa 1. november najraje kar ignoriram. Loni Makaroni

29. okt 2007 9:17

Ah, 1. november. Meni je malo odveč tisti del, ko dopoldne na vseh radijskih postaja škripa kakšna nazarensko žalostna godba, ki je prekinjena z razmišljanjem znanih ljudi o smrti in to kolektivno mučenje traja nekako do 13. ure. Potem se pa itak začenja logistično dogovarjanje našega plemena v stilu, kdo koga vozi in kje se parkira. Vmes jaz najavim stavo za to, kaj bo letos prebral župnik (vedno prebere Pavlovo pismo Korintčanom, a res v celi Bibliji ni nobenega drugega relevantnega teksta?) Potem je tisto postavanje ob grobu in opazovanje ostalih ljudi - najbolj paše, če kdo najde koga, ki se je zelo postaral/a, ker imaš potem kar nekaj štofa za diskusijo, potem je še nekaj recitacij iz osnovne šole in potem pride še župnik. Začne z branjem Pavlovega pisma Korintčanom. Med plemenom se iskrijo pogledi, ker je grozno težko držati resno faco ob tistih Korintačnih, ki se ponavljajo vsako leto. Še en očenaš, blagoslavjanje grobov in potem je konec. Pleme se zapodi na lokacijo k stricu. Tam je najprej aperitiv. Vmes jaz pobiram zaslužene stave na račun Korintčanov. Iz kuhinje diši po segedinu. Zraven teta pripravi parmezan - ker nas je nekaj ugotovilo, da če naribaš parmezan na segedin je mnogo boljši okus in povpraševanje po parmezanu je vsako leto večje. Stric milo prosi, da naj jemo segedin, ker če bo ostal, ga bosta morala s teto mlatiti še cel teden, tako grozno dober mu pa tudi ni. Potem je sirov zavitek. Pride kakih 10-15 ljudi in se imamo čisto fino. Če je pravo vzušje, tudi kakšno zapojemo. Naši mrtvi so z nami v spominih in ti spomini so spomini na lepe trenutke. Ne potrebujemo nobene patetike, diskusije v molu in tudi ne verjamemo, da je tole ena sama solzna dolina ipd in nekako smo 1. november spremenili v Fiesta de los muertos. Vendelina jr.

29. okt 2007 10:29

Tudi pri nas je obvezno ajdova potica. Melita

29. okt 2007 10:36

Katka Lopatka,pa daj nam zaupaj kako si pobarvala tiste buče z barvo.Dala si idejo ,da se kaj takega še jaz postopim Bernarda

29. okt 2007 11:41

Imam oranžno barvo v prahu iz Hrvaške, sem jo samo malo v vodi raztopila in potem s čopiči pobarvala buče, z rjavim pisalom pa gor narisala... To ti seveda nič ne pomaga, oranžno pa oranžno dobiš, če zmešaš rumeno in rdečo barvo iz tubic Schwartau, ki se dobijo tudi pri nas (sem že delala). Enostavno zmešaš, morda malo vode in barvaš.. Drugače pa se mi za duhce ni dalo delat sladkornega ledu (pomanjkanje časa, da bi jih premazala, da bi bili beli). katka

29. okt 2007 12:54

Pri nas je pa vsakega 1. novembra velika domača zabava, ker je sin rojen na ta dan. Tako bo tudi letos. Žal, prvič brez mojega tasta, ampak zbrani bomo spili eno tudi njemu v spomin, pa kakšno veselo rekli, ker je bil veseljak in ne bi maral, da tak praznik preždimo v morbidnem razpoloženju. Že kombinacija, na dan mrtvih dobiti živega otroka, je črnohumrna, pa smo mi še ta dan izrabili za eno dobro čago.

 

mamamia

mamamia

29. okt 2007 12:57

Vendelina jr., za posamezne dni so berila določena, namenu primerna. Vsaj pri nas je tako, ne vem, zakaj bi drugje ne bilo enako.

rimljanka

29. okt 2007 13:04

Rimljanka, med letom se določena, čeprav isti evangelij in berila poslušamo vsako 3 leto (obstajajo berila za leto A, leto B in leto C); za praznike pa mislim, da so priporočena, ne pa nujno določena. Sem bila že isti dan 2x pri maši, pa nisem nek verski fanatik, zgodilo se je pač, pa sem poslušala 2 različna evangelija (bilo je za Božič). Tudi za različne priložnosti, kot so poroka, smrt,... se odloči bodisi par, bodisi sorodniki oziroma duhovnik... veverica

29. okt 2007 13:36

pravi praznik jao ;) bannanna