24. okt 2007 23:34
ursa40,
sem vesel, da razumeš da nekateri moramo izkoristit priložnost za hec in se ne jeziš. Povedal bom, kako sem spekel moje najboljše palačinke. Pred nekaj več kot dvajset let, smo šli na morje, v kamp ( se mi zdi " Stela Maris " ) jaz, hčerka cca 5 let, sin ( 9 let ) in sinov sošolec. Žena je bila nekaj s službo zadržana, in se nam bo pridružila čez nekaj dni. Po parih dne, jaz vprašam, kaj bi večerjali, hčerka iztreli: palačinke. Pri nam je bilo tako, da sva z ženo bila razdeljena tako, da sem nekatere stvari delal izključno ja, nekatere izključno žena. Palačinke so bile ženina domena in jaz nisem imel pojma kako se naredijo, pa, seveda na morje nismo vlekli kuharskih knjig. Kaj čem naredit? Naravnost na pošto ( s hčerko ) in poklicat ženo, da mi da recept, in navodilo, kako jih naredit ( ja, tudi taki časi so bili, ko ni bilo mobitelov, in če si hotel telefonirat nekam, si mogel stopit do pošte, se postavit v vrsto..............). recept je enostaven: 2 jajca, 250 g. moke,0,5 l mleka in ščepec soli. zamešana masa naj stoji vsaj pol ure ( če so jajca manjša ,lahko, da je masa rahlo pregosta ( palačinke so predebele ) in je trba dodati mal mleka ). Peči tako , kot je napisala titta zgoraj ( no po tolikih letih izkušnje, lahka dodam, da se lahko v maso doda nekaj olja ali masla, kot je napisala anamarija in se lahko pečejo praktički brez maščobe, vendar jaz tega ne prakticiram ).
Zamešam dvojno merico, otroci zunaj ( pred "baldahinom"), na mizi imajo marmelado in sladkor, jaz pa noter začnem pečt. Ko spečem nekaj, odnesem otrokom da si sami delajo naprej, jaz pa naprej pečem, in mal po mal, meni zmanjka mase. Pridem ven, vprašam otroke a je dovolj, dovolj potrdijo, jaz pa nimam več mase za palačinke, pa tudi palačink ni več nobenih, jaz pa dobesedno nisem niti poskusil. To zgodbico večkrat povem kot moje najboljše palačinke.
ežoj