18. okt 2007 14:54
Naj pristavim še svoj lonček: živeti v skupnosti ali ne živeti v skupnosti, je ena osnovnih odločitev, ki jih lahko posamezniki svobodno sprejemajo. Pri tem je popolnoma vseeno, s kom kdo živi, pomemno je le, da je odločitev soglasna in sprejeta svobodno. In če ljudje živijo v skupnosti, je prav, da jim zakon omogoči vse pravice, ki pač skupnosti pritičejo, pa naj bo to zdravstveno zavarovanje ali dedovanje. Povsem nekaj drugega pa je vprašanje otrok. To je tako rekoč vprašanje zdravja. Vedno bolj pogosto vprašanje socialnega zdravja. In če vzpostavimo primerjavo z drugimi področji, ki jih pokriva medicina (tudi socialna), vidimo, da je v nasprotju z njenimi temeljnimi nauki poseg brez potrebe. Torej, če imam normalno delujoče ledvice, mi medicina ne bo omogočila transplantacije. Te sem lahko deležen le, če mi moje odpovedo. In če nisem niti poskusil otroka spočeti po naravni poti, je vprašljiva etika družbe, ki mi ga tako rekoč podari. To velja tako za umetne oploditve kot posojitve. In konec koncev tudi pravo na večini področij zagovarja takšno ravnanje. Za vsak naslednji pravni korak je potrebno najprej izkoristiti vsa poprejšnja pravna sredstva. Torej, če nekdo želi otroka, je vsekakor upravičen do pomoči družbe - če je tudi sam storil vse, kar je potrebno vsakomur drugemu, da bi otroka dobil. Če postavim še kulinarično primerjavo: neodvisno od dejstva, da se da juho uživati na več različnih načinov, ni primerno, da jo jemo z vilico. In neutemeljeno je obtoževati družbo, da nam krati juho, ker je z vilico pač ne moremo jesti. bbgg
rimljanka 
