Sicer je tole vprašanje za kulinariko zelo abstraktno, ampak glede na to, da so tukaj ljudje, katerih mnenja zelo spoštujem in berem, kjub všasih malo bolj ostrim odzivom, se mi zdi za postavitev zgoraj omenjenega vprašanja kar primerna..
razglabljamo o tem tukaj..Toše naj ima pa svojo temo v spomin..saj si jo povsem zsluži!
Prvo sočenje s smrtjo sem imel pred 30 leti ko mi je umrl dedek, ki sem ga oboževal, vem da me je prizadelo, vem da sem jokal...še danes ga pogrešam, ampak se mi zdi da tega nisem tako močno doživljal kot sedaj pred tedni ko je umirala ženina mamica.
Sicer je bilo vse pričakovano, napovedano pa kljub vsemu, ko sem bil sam in ko sem se ukvarjal s svojimi milimi sem mislil, da bo to šlo mimo mene manj boleče ( mislil sem si, saj to ni moja mamica nebo tako hudo) ...pa sem se uštel...bilo je hudo, zelo hudo...še vedno je...Niti pomisliti pa ne upam, kako hudo je šele moji ženi, te bolečine enostavno ne želim iskusiti...( pa vem da jo bom moral in šele takrat bom vedel...
Nikoli nebom pozabil stavka, ki mi ga je tašča namenila teden pred svojo smrtjo, ko so jo pripeljali iz ordinacije v bolnici kamor smo jo pripeljali...pogledala me je in rekla: ".....nisem vedela, da je tudi umreti zelo težko"...to me je čisto sesulo, tako, da sem svojima starešama napisal sms - "da se mi ne drzneta kdajkoli umret" - seveda nista mogla razumet mojih občutkov tisti trenutek in sta bila prestrašena...
Ampak, da se vrnem na vprašanje:
- ali nas nebi morali starši že od malega pripravljati na smrt kot nek zaključek življenskega ciklusa, toda drugače....bolj nekeko rzumno
- nam jo ne prikazovati v luči kot jo večina vidi sedaj ( nekaj tako dokončnega, strašnega, bolečega)
- bi potem čustvovali drugače...
- kako je pri drugih narodih, kulturah...
Če sem koga zamoril naj oprosti....tisti ki ste pa pripravljeni tole malo pokomentirat pa jih bom zelo vesel.
Escada