Kako doživljamo in pojmujemo smrt

14. feb 2008 13:06

Ljuba Majdina, vem kako se počutiš, ni besed, ki bi te potolažile, vedi le, da sočustvujem s tabo. daga

14. feb 2008 13:20

Ravno danes sem mogla odpret to temo, ko mineva 14 let odkar sem izgubila očeta, stara sem bila komaj 20 let in to je bila velika prelomnica zame! Še po toliko letih ga zelo zelo pogrešam in razmišljam kako bi bilo, če bi on še živel, kako rad bi imel svoje vnuke, ki jih ni nikoli videl,... Mislim pa, da kadarkoli se srečaš s smrtjo, je to zelo boleče! kokos

14. feb 2008 16:45

Oh Majdina, te dni je minilo tri leta kar je umrla naša mami, od očetove smrti pa je minilo 16 let, zato prekleto dobro vem v kakšni situaciji si. Razmišljaš in razmišljaš, včasih imaš občutek, da se ti bo še zmešalo. Jaz sem in še berem razne knjige o tem, npr. Pot do nebes, Potovanje duš, Usoda duš. To mi je pomagalo do spoznanja, da življenje naših dragih ni bilo zaman, da s smrtjo ni vsega konec. Tako sem se s tem sprijaznila, pa tudi sama se svoje smrti ne bojim. Mislim, da smo o tem čisto premalo poučeni oz na to enostavno nismo pripravljeni. ann

14. feb 2008 19:45

v ponedeljek je minilo tri leta odkar sem pri 17letih izgubila mamo ... pogrešam jo vsak dan ... in tako kot je rekla majdina ... noči so najhujše ... in pred par urami sem pokopala babico ... mamino mamo ... in podoživljam vse znova :( Petya

14. feb 2008 21:54

joj ob teh postih ti pa kar na jok gre takoj... da še jas omenim kako sem jaz doživela dedjovo smrt...zdaj sem stara 17, dedi je umrl leta 2002...res je je bil bol samosvoj karakter do soljudi, ampak mene je vedno zelo dobro sprejel, ko sem bila na počitnicah sma skupaj gledala televizji, poslušala glasbo, kljub starosti sma šla vedno poleti na bližnji bazen, s kolesom do bližnje gostilne na sok, vedno ko sem se v njegov avto usedla sem dobila bombon, ki so bili vedno za mene pripravljeni, večkrat sem dobila od njega medenjake, ki jih imam zelo rada, pa v vrečki kak tisočak zraven... to je bilo več let do mojega 12 rojstnega dne...ko je teden dni po mojem rojstnem dnevu umrl...sicer je res da je bil uelo bolan, pa je bil veliko b bolnicah...spomnim se teden dni pred smrtjo ko je bil še doma cel bogi, pa shujšan...tega ne bom nikoli pozabla...po smrti nisem še nekaj časa dojela da ga ni več, na pogrebu tudi nisem jokala, ampak ko je to prišlo za mano, pa ko ni bilo več medenjakov (nekak simbol so bili to med nama) potem je bil pa kdaj jok...od tega je malo več kot sedem let pa že pozabiš malo ta čustva, ampak vse pride ponovno enkrat znova na površje... ne znam si pa predstavljati da bi mi pa kdo od staršev umrl ali pa fant? takšni situaciji se ti pa po mojem mnenju lahko kar svet podre in se mi zdi da bi lahko kar imel psihične težave...to zdaj govorim svoje mnenje pri svojih 17 letih, če bi bila malo starejša bi bilo pa mogoče druga, da bi malo drugače gledala na stvari... joj kako te ta tema spravi v žalost lp lovebeyba

14. feb 2008 22:41

Kar nekaj časa sem se bojevala s to temo na kulinariki. Izogibala sem se jo, ker sem vedela, da me bo sesulo. Zame je smrt nekaj tako groznega.... Ko sem imela 10 let mi je umrla stara mama, s katero smo živeli skupaj. Za mojo mami je bil to tak šok, da ni za opisat. Bila je edinka in v njeni mladosti ji je umrl oče, tako da sta z mamo živeli sami. Navezani sta bili ena na drugo. Po mamini smrti smo ostali sami, mami, brat in jaz. Verjetno mi je ta strah pred smrtjo ostal od takrat, saj je izgubo mami zelo težko prebolevala. In še sedaj, ko je od takrat minilo že blizu 30 let še ni čisto prebolela. Vsako obletnico in r. dan je huda drama.

Kasneje, približno 10 let nazaj pa je kar na enkrat umrl še družinski prijatelj. Še en tak šok, ko kar ne moreš verjeti. Zdi se mi, da če človek umre zato ker je bolan, da je to lažje za nas, da se nekako poslovimo. Če je pa smrt kar nenadna, se pa ne posloviš in si ne poveš kar bi si želel. Ko je ta prijatelj umrl, sem kakšen mesec kasneje to storila kar na njegovem grobu. Nikogar ni bilo v bližini in jaz sem kar tam povedala, kar mu prej nisem, poslovila sva se.

Sama ne maram pokopališč. Ne hodim 1. novembra na grobove. Grem pa takrat, ko čutim potrebo, da se pribižam izgubljenim, takrat, ko imam kakšno krizo. Tudi jokam na grobu, pomaga mi, pa me vsi čudno gledajo, a jaz se bolje počutim.

Samo bog ne daj, da bi mi kdo od najbližjih "pobegnil".

To s smrtjo in izgubo moram še malo preštudirati, kako se lažje sprijazniti. Pa mi kar ne gre.

Najbolj grozna pa se mi zdi izguba otroka. Majhnega. Ne vem, kako straši to prebrodijo. Za takšne stvari se pa res vprašam, ali Bog obstaja?

15. feb 2008 8:09

Tudi jaz berem knjigo Zdravljenje zalosti,a ze vmes mi solze kar same od sebe kapljajo na bele liste. Ne razmisljam o tem, da bi obstajala sveta bitja, a cutim da so duse nesmrtne. Majdina