17. okt 2007 19:52
Tudi meni je bilo zelo hudo, takrat ko mi je umrla mama.Nikakor se nisem mogla potolažiti.Veliko sem prejokala .Prijateljica mi je svetovala, da naj obiščem neko gospo in da naj se pogovorim z njo o moji bolečini. Sprva nisem hotela iti, a ker je bilo pa prehudo sem le šla. Veliko sva se pogovarjali, marsikaj mi je povedala, najbolj pa se spomnim besed , ko mi je rekla, da ne smem tako zelo, zelo žalovati, ker je zaradi tega mamina duša ujeta med dvema svetovoma in ne more ne naprej , ne nazaj. Moram se potolažiti in spustiti dušo naprej. Težko je bilo. Vendar sem se velikokrat spomnila na te besede in sčasoma mi je bilo lažje.
Očeta imam še živega. Velikokrat ga obiščem in on je zelo vesel vsakega obiska. Pravi mi, da naj sedaj pridem k njemu, da se še kaj pogovoriva in obudiva spomin na mamo, na stare čase, ko je še živ in ne takrat ko bo umrl, in da mu hodim "kurit" na grob. To so njegove besede, ki so slišati malo grobo, vendar v bistvu ima prav.
marja