9. okt 2007 9:33
Ko se je mojemu sinu to dogajalo, sem se delala, kot da tega sploh ni. In ko so babice kazale zaskrbljenost in zganjale paniko, sem jim ukazala, naj molčita. Skratka, s tem se nismo ukvarjali kot s problemom ampak sem to vzela kot nekaj, kar se pač dogaja in kmalu se je stanje popravilo. Res, da sem prala posteljnino in pižame kot obsedena, predvsem sem pa se sinom veliko pogovarjala in mu dopovedovala, da je pri njemu pač tako in da bo sčasoma minilo, naj se s tem ne obremenjuje, ker bo nekega dne bolje. Tudi pri zdravnikih smo bili in so rekli enako, kot vam - eni otroci so pač takšni.
In se je zadeva uredila v nekaj tednih, danes, ko je star 22 let, se na ta račun le še smejimo in se spominimo, kakšen "polulanec" je bil.
Druga zgodba pa je, če gre pri fantu za kakšne psihološke težave. Mamamia
mamamia