Obremenjevanje s kilogrami!

8. okt 2007 14:59

Saj je res, kar sta napisali tako Lisa kot Muffsy, pa vendar zadeva ni tako enostavna kot se sliši. Tudi jaz sem bila živi kalkulator za vsako zadevo, ki sem jo na koncu morda vtaknila tudi v usta. Navadno pa se je ustavilo že pri pbranju etiket. Zdrava pamet ti pravi eno, a delaš drugo. je začaran krog, iz katerega se ne moreš pobrati kar tako od danes na jutri.

Alovsin, sama še sedaj jemljem antidepresive, pa če vprašaš kogarkoli iz moje okolice, ti bo rekel, da ni potrebe po tem. Ampak čeprav menim, da me je ta nezdrava obsedenost - pri meni je šlo bolj za motnjo, o kateri je bilo kar precej govora na Val 202 prejšnji ponedeljek, gre za obsedenost z zdravo prehrano, pretiravanje s športom..., mimo, so še obdobja v mojem življenju, ko gre vse narobe. Ampak velik napredek je, ker zdaj vem, kam se lahko obrnem za pomoč.

In pa - super je, ker imam tako zlato mamo, pa sestro, ki je tudi imela eno izmed motenj. In pa najboljšo prijateljico, ki je vedno tu zame. Pa seveda mojo terapevtsko skupino, na katero tudi še z veseljem hodim.

Aja, vago pa kar v smeti, na moji doma se nabira samo še prah gor, pa verjetno so že crknile baterije.

Kar se pa zdravil tiče ins transkih učinkov, greš do zdravnika, se jih da nadomestiti z drugimi. Tako sem naredila jaz s hormonskimi, zamenjala sem troje, da smo našli prave.

Ti stojim ob strani in te čisto razumem. 

Loni Makaroni

8. okt 2007 15:09

Preberi tisto, kar je napisala ovčka. Specialistov psihiatrov s koncesijo je v Sloveniji kar nekaj, tako da boš tudi ti našla svojega. Veliko delajo na krizah, ki jih ljudje rešujejo s hrano. Pametni grejo k specialistu, ki jih nauči, da se pogovarajo sami s sabo (da prisluhnejo sebi). Ko se boš tega naučila, boš tudi lažje kvihtala, tekla in dela trbušnjake. Vendelina jr.

8. okt 2007 15:19

Vendelina, maš prav. samo kvihtam pa še danes ne. In zgledam tudi ne kot manekenka, pa se zaradi tega nimam nič manj rada. Loni Makaroni

8. okt 2007 15:53

Priporočam da prebereš knigo: Michel Montignac: Jem torej hujšam. Srečno, antonija

8. okt 2007 16:59

morda si postaviš manjše cilje na poti do večjega. recimo, če imaš 80 kg, visoka si 160 cm, potem si rečeš, da boš uvedla "petletke" in po 5 kg izgubljaš v nekem času. Verjamem, še kako verjamem, da ti dol visi, če ti nekdo reče, imej se rada takšna kot si. Če pa ti nekaj gloda v glavi in te nekaj moti. Sama veš, kaj je realno in kaj pretirano. Postavi si takšne cilje in se tega drži.

Če si bolj sadjejedec, potem si nakupi sadja koliko ti duša poželi in ne pozabi na zelenjavo in malo mesa. Poglej: ko sem bila majhna, smo jedli v nedeljo govedino iz juhe (to je bilo meso), v soboto pa včasih hrenovke. Čez teden ni bilo mesa. In je bilo fino. Pravzaprav smo po nekem čudnem naključju izvajali ločevalno dieto. Sprobaj nekaj takega pa vendar ne dovoli, da te to obsede do konca.  Počasi ti naj nek ritem preide v kri kot če te tišči na WC, saj tudi ne delaš doktorata iz tega, greš pa konec. Tako naredi tudi s hrano. Kaj ti paše si privošči, kaj te redi, dela preglavice - to pa črtaj, pa čeprav je okus božanski. Se ne splača trpet.

Pa res ima Loni prav: tehtnico vrži v keson. V omari imaš verjetno kakšne zadeve, ki bi jih želela navleči, tiste ti naj bodo merilo. Jaz vedno ugotavljam obseg po tem, ali me kaj že tišči ali pa ne.  Zdi se mi, da je to najbolj varno in ne tako stresno kot tiste številke ...

titta

8. okt 2007 17:15

Loni, ti si v osnovi ena velika pozitivka in boš dosegla vse, kar želiš. O tem ne dvomim. Vendelina jr.

19. okt 2007 15:22

ALOVSIN najprej se moraš duševno pozdraviti, kot so ti že napisali dober psihiater ti bo pomagal. Pa če imaš slučajno kakšne pomisleke glede psihiatra, naj ti povem da tudi duša kdaj potrebuje zdravnika. Zdravje pomeni psihofizično blagostanje. Pomembno je pomoč poiskati čimprej. Jaz imam izkušnje glede depresije (iz moje družine). Najboljši antidepresivi zoloft in asentra, tudi cipralex so dobre; je pa odvisno od tebe katere ti bodo boljše. Zaradi teh ne postaneš kot kamen, možganom dajejo potrebne snovi (mangan...), teh nambreč možgani ne proizvajo v zadostni količini pri depresiji. Tole so moje izkušnje, če ti bo psihiater slučajno predlagal te tablete, da veš da se ni česa bati. Običajno človek v hudi čustveni preobremenitvi pade v depresijo, ki je lahko le začasna in kmalu mine, lahko pa je trajna in je pomoč nujna. Veliko knjižic sem prebrala o tem, ker sem se s tem morala soočiti v družini, hotela sem biti vsaj malo v pomoč, saj ti bližnji lahko največ pomagajo. Smo pa vsi bili že kdaj v tisti lažji depresiji ki je nekaj običajnega in hitro mine (meni so starši vedno stali ob strani, na srečo in sem težave lažje premagovala). Tablete pomagajo telesu vzpostaviti ravnovesje, kar traja kar nekaj časa; potem je pa treba najti svojo dušo- branje knjig v ta namen zelo pomaga in seveda da te bližnji razumejo, te tolažijo in vzpodbujajo. Ko se boš počutila pomirjena, boš dobre volje, ovire bo lažje premagovati, šele takrat se boš lahko osredotočila na tvojo težo. Potem ti bo sprehod v veselje in vse ostale telesne aktivnosti. Pri tebi je preveč kg posledica tega da si čustveno preobremenjena, vse izhaja iz duševnih težav. Ko bodo te minile boš te kilograme lahko odpravila. Napisala sem nekaj svojih izkušenj. Kar je zate najbolje in kako rešiti tvoje težave pa ti bo povedal dober psihiater. Že s tem ko si odprla sebe si dokazala da si pripravljena si pomagati,le tako naprej, trdna volja in uspelo ti bo! kordelina

19. okt 2007 15:35

loni vidim da ima izkušnje s tem, njej kot pravi so bili bližnji v veliko pomoč, brez antidepresivov pa vem da ne gre, občudujem vse ki so premagali depresijo, ne vem če je kaj resnice na tem, imam pa občutek da ti ljudje ki so premagali depresijo postanejo bolj razumevajoči, verjetno zato ker se spomnijo svojih težav in lažje razumejo bližnje kordelina

19. okt 2007 18:53

A vi sploh veste, kako krasen poln obraz imajo ženske, ki so že malo starejše, ampak bolj polne. Imam sestrično, ki ima dobrih 100. In pri Abrahamu. Ženska ima obrazek gladek kot dojenčkova ritka!! Krasna je. Vse njene suhe vrstnice so vse zgubane, ker ni nič maščobe pod kožo. In karakter ima tako simpatičen, da niti pomislim ne na njene kile. In to ni samo kliše. Res pa je, da ima določene probleme z zdravjem. Ampak vseeno: če bi morala izbirati, kako naj me umrem, odgovor sigurno ne bi bil: z zdravim duhom v zdravem telesu, ampak: s čokolado v eni, sladoledom v drugi roki in s saherco v trebuščku. Če te res mučijo kile si vzemi čas zase in stopi ven. Pa ne glej na to kot na rekreacijo in izgubljanje kil, ker boš mogoče prehitro izgubila voljo. Vzemi redne sprehode (po možnosti tudi v kak klanček) kot kvalitetno druženje same s sabo, predelaj kak problem, ki te že dolgo muči in brcni kak kamen za preganjanje jeze na kogarkoli že. Sčasoma boš lažja... tako in drugače. In vse bo bolje... Staša

19. okt 2007 18:54

Vrana je napisal/a:

Ne obremenjuj se s kilogrami, imej sa rada takšna kot si. Tudi sama sem imela težave, ki so se začele z puberteto. Joj, koliko sem se presekirala, koliko prestradala, pa ni čisto nič pomagalo. Po porodu pa sem se spremenila v suhico, ki se nikakor ne more zredit. Pa bi se rada. Zato ne kompliciraj s kilogrami. Fantje pa tudi raje vidijo, da imejo kaj k sebi stisnit.... pa ne duhca Pozdravček! Vrana

Pa kaj se greste, kakšni psihijatri neki, Vrana ima čisto prav do zadnje pikice.

Edino mi tisto s puberteto ni čist jasno, a se začne pri 60-ih ali pri 65-ih( pri meni je še ni ).

A, ja, pa antidepresive tudi jemljem, večkrat haložana ( tumpika pozdravljena ) ali pa tudi kaj s briškega konca, vglavnem se ne predoziram. 

ežoj