Tašča - snaha

25. dec 2010 14:53

Mamamia,točno tako je.Vsak je poseben in vsak ima nekoga,ki ga ima rad.In ker smo drugačni tudi imamo radi ljudi na drugačen način.Oba svoja otroka imam rada,ampak vem,kdaj kje,kako kateremu od njiju pokazat to ljubezen podporo.Eden rabi ob določenih zadevah drugi drugje.Tudi tašča ima rada oba.Ker pa je bila vnukinja več z njo je en drug odnos kot z vnukom.Ampak imajo se radi na svoj način.Vnuk,moj sin jo je zelo presenetil ko jo je po telefonu poklical za rojstni dan iz Amerike kjer se je trnutno nahajal.Bila je srečna in zelo vesela.Čeprav nimata vsakodnevnih stikov tako kot z vnukinjo,ampak spoštovanje je prisotno. Če bi delili ljubezen vsem enako bi to bilo odkrito povedano hinavsko.Vsak je drugačen vsak je poseben in tako naj se obnašamo ljudje do drugih.Najboljše je odkrito,pošteno ne reda radi,ker pač lepše izpade.Odkrita beseda je včasih lahko boleča ampak je najboljša za nadaljne odnose. dari

19. jan 2011 21:03

hej folk... nazadnje sem pisala o tašči, ki je preveč vezana na sina - o čustvenem partnerstvu! Stvari so se samo stopnjevale, slabšale... zato se sem se potem odločila, da grem do nje in ji odkrito povem kaj čutim. Brez obtoževanja in kazanja s prstom. Govorila sem iskreno o svojih čustvih. Vprašala sem jo kaj je vzrok, da je med nama takšen odnos? o tem ni nič vedela, da je sploh kakšen čuden odnos med nama... ko sem jo vprašala, če ve da se je najin odnos spremenil na slabše kot je bil na začetku? pa je odgovorila, da ona želi za svojega sina le najboljše... En kup sprenevedanja, ko sem ji razlagala, da me njene izrečene besede in obnašanje prizadanejo, je niti najmanj ni ganilo... Skoz je govorila o svojem sinu, da zanj želi samo najbolše.. pa sem ji rekla, da se ne pogovarjama o njenem sinu, ampak o najinem odnosu, kje je problem? v glavnem po enournem pogovoru sva prišle do samega jedra problema! njenem čustvenem partnerstvu s sinom. Sama je povedala, da od njega pričakuje, da ve kaj so njene potrebe in da jih zadovolji! Ni dovolj dobro, če ga kaj prosi in potem to z veseljem naredi... on mora vedeti, kaj si ona želi! Evo, za vse tiste, ki ste govorili, da pretiravam... samo jedro problema: otrok naj prepoznava starševe probleme in jih zadovoljuje?! Partner še vedno ne zna postaviti meje... iščem novo stanovanje, takšno z živo mejo :) simply katja

19. jan 2011 21:12

Upam, da s taščo nisi načela pogovora v stilu: Hej, folk......

rimljanka

19. jan 2011 21:17

              ...  Adijo pamet!

 

Pozdravček!

19. jan 2011 22:40

Draga Katja, zdaj veš, koliko je ura. Jasno ti je pokazala, da te ne mara. Nima se smisla zaletavati v zid. Je pač takšna in tudi ni edina. Nekateri ljudje si pač niso simpatični in si nikoli ne bodo. Pravilno si dojela, da je treba oditi, s partnerjem ali brez. Kar ni ravno enostavna odločitev, je pa dolgoročno dobra naložba v tvoje dobro počutje.

 Pred kratkim sem bila namreč priča razgovoru v družbi, kjer sin, ki ima družino, zelo veliko pomaga svojima staršema. In to ob vsaki uri dneva ali noči. Če je mami slabo, ga že kliče in pride, če se ga ata napije, ga pokliče, da ga odpelje domov.  Ko sem pripomnila, da je snaha pa fejst punca, ker nikoli nič ne reče, je ata izjavil, da njega pa snaha prav nič ne briga. Tašča je bila bolj prizanesljiva, rekoč, da je res v redu, da malo takih.

Res niso vedno samo ta mladi ta slabi. Ljudje smo vse sorte. In pregovor, da lepa beseda vedno lepo mesto najde tudi ne drži vedno. Žal.

naor

20. jan 2011 1:15

Katja, nisem prebrala vseh 36 strani komentarjev na temo, ampak vsaka ti čast, da si povedala tašči svoje mnenje. Jaz moji ne bom upala nikoli povedat, pa zdaj sem se že itak navadila na najin čudaški odnos in kar spregledam večino odvečnih besed in skrbi, ki jih trosi na naju s partnerjem. Odvisno kakšen veter piha, takšne volje je. Jaz pa enako. Samo da se ne vtikuje v najin odnos s partnerjem. Pa on ji tega tudi ne dovoli, da bi se. Se pa želi na vsak način v njegovega, ampak ji tudi ne uspeva :D Nekateri starši ne dojamejo, da otrok ni igrača, ni lastnina in ni suženj oz. staršev superego. Otroka moraš vzgojit do določene starosti in mu postopoma pustit naj si kreira svoje lastno življenje. Brez stalne potrebe po nekom, ki popravlja tvoje napake in te drži za rokico. Moji starši to vedo, njegovi pa ga še vedno imajo za 5 letnega razvajenčka. Pri meni ni razvajanja, zato toliko bolj pri babici in mamici. Ne se pustit, "masiraj" fanta v dobrem pomenu, tašča bo pa sčasoma postala nepomembna vsakdanja težavica, dokler se ne bosta odtrgala od nje na tak ali drugačen način. Yulchi -.-

20. jan 2011 15:53

Idealna snaha: prijazna, spoštljiva, pripravljena kdaj pa kdaj priskočit na pomoč. Da ima rada mojega otroka, ga spoštuje, mu je zvesta in da sta srečna. Sicer še nimam otrok in tudi tašče ne, po mojem je problem največkrat v različnem načinu razmišljanja med taščo in snaho. Starejšim ljudem je predvsem pomembno, da jih snaha spoštuje. Pri taščah - pa se rade vmešavajo v način življenja svojih otrok. Torej živi in pusti živeti. Spopštuj in spoštovana boš. Lepa beseda vedno lepo mesto najde. Po mojem je pomembno, da si že na začetku vzpostaviš dobre temelje (odnos) tako s taščo kot z snaho. Tanaya Sporočilo je spremenil(a) Tanaya dne 20. 2011 15:55

15. jan 2015 10:20

Stara tema, a nikoli do konca izpeta. Ravnokar sem videla objavo, pogovor na portalu RTVSLO, ki dobro in življensko povzame vsaj en del problematike (stari starši, vnuki in njihovi starši), priporočam v branje: http://www.rtvslo.si/moja-generacija/355834

piet

15. jan 2015 11:07

Ja, zanimivo pisanje. Naši otroci so imeli več reda in discipline pri dedkih in babicah, pri štirih vnukih so bile seveda tudi razlike in vedelo se je, kateri del srca kateri vnuk zavzema in zakaj: eden, ker je bil prvi, njegova sestra zaradi svoje srčnosti in čvrstega, neuklonljivega značaja že od malih nog, tretja zaradi svoje nežnosti in četrti zaradi svoje vztrajnosti, da se izkaže ob starejših treh, in praktičnosti ter ročnih spretnosti. In to nikoli ni bil problem, vse so imeli radi na svoj način in jim to tudi kazali (ne z darili, pač pa s tem, da so z vsemi štirimi preživljeli dobršen del časa in jih imeli vse štiri tudi po tri mesece na morju).

Nikdar se niso vtikali v vzgojo, tudi če se z nama niso strinjali. So na štiri oči povedali, če so imeli kakšne pripombe, pa smo malo predebatirali, nikdar pa ne moji ne moževi starši ne od svakinje tašč in tašča niso ravnali v nasprotju z dogovorom.

mamamia

15. jan 2015 13:50

Odnosi so res odvisni od vseh vpletenih, kajne mamamia. Kar si opisala le kaže na dobre in zrele odnose. In fajn ljudi 

piet