21. dec 2010 10:07
Dekličino pisanje mi je dalo misliti še v eni drugi smeri, in sicer o tem, kakšne odnose imajo dedki inbabice do vnukov (pa tudi do lastnih otrok, snah in zetov).
Težko verjamem, ko nekdo reče, da ima vse enako rad. Pri nas doma glede štirih vnukov ni bilo nikoli sprenevedanja o tem. Ve se, da je najstarejši vnuk pisan eni babici na kožo in ima v njenem srcu posebno mesto, ker je pač bil prvi vnuk v družini in sta po cele mesece preživljala skupaj. Ve se, da je ena vnukinja pisana na kožo drugi babici, ker je ta bila z njo od prvih dni po prihodu domov, in da je bila ta ista vnukinja globoko v srcu enega od dedkov, morda zato, ker je bila malo posebna, samosvoja, dedek pa je imel take ljudi najraje (pa še na njegovo mamo ga je spominjala). Mlajša vnuk in vnukinja imata spet svoji posebni mesti, deklica zato, ker je prvi otrok hčere, je nežna in posebna na svoj način, četrti vnuk je spet ljubljenček vseh, ne le dedka in babice, ker je pač najmlajši in in poseben na svoj način.
Ljubezni ne merimo v količini, veliko načinov je, da jo izražamo. So stvari, pri katerih dedki in babice v naši družini med otroki ne delajo razlik (nalaganje rentnega varčevanja na primer - vsi enako obdobje, enaka vsota, ki se izroči ob 18. rojstnem dnevu). So pa razlike, ko jih stimulirajo za tisto, kar vsakemu otroku posebej leži. In moji tašči ni problem reči, da ima moj sin v njenem srcu posebno mesto in ga bo vedno imel, zato ker ostali trije vedo, da imajo tudi oni svoj prstor tam in je ljubezni za vse dovolj.
Saj, v prenesenem pomenu lahko to velja tudi za otroke.
Mamamia
mamamia