Tašča - snaha

15. dec 2010 9:32

Hvala mamamia, jaz imam veliko veselja tudi pri pripravi tvojih receptov. Super so in ti tudi. Ja, je že tako, da vsak od nas zagovarja svoja stališča, odločitve zaradi katerih se je pač znašel v določeni situaciji. Jaz se nimam za konfliktno osebo, prej bi rekla, da sem prilagodljiva in da želim ustreči. Želela sva, da se prepiše na moža, ne na mene. Tast pa je rekel, da če se mojemu kaj zgodi, bom jaz pripeljala v hišo tujca ali celo naselila kake...ne bom imenovala, ker ne želim da bi bil kdo ki to bere užaljen.Seveda, lahko pride do najhujšega, ampak zakaj bi o tem? Midva bi si uredila skupen dom, da bi v njem skupaj živela, in ne bova razmišljala, kaj če se zgodi. Ni bilo nobenega glasnega prepira, samo jaz in tast en večer v dnevni sobi, ko je beseda dala besedo. Jaz sem predlagala, da bi se vsi štirje zbrali in si pač povedali kar si imamo, pa ni bil zato. No, ja je že prav tako, samo jaz rada dorečem stvari. Ne pa, da se zdaj pogovarjamo, kot da bi ne bilo karkoli v zraku. Kar nekaj kot maček okrog vrele kaše, izogibamo se tej temi. Pa ni prav tako, bolje bi bilo da se pomenimo, čeprav se ne bo nič kaj dosti spremenilo. Zelo so me prizadele njegove besede in nisem še vsega predelala, zato se z njim pogovarjam samo uradno in kar je nujno(samo pozdrav in kaj v zvezi z otrokom) Težko se pretvarjam. Je pa res, da te zbiranje papirjev okoli gradnje precej zaposli, še bolj pa ko se bo začelo zares. In takrat na srečo ne bo časa, da bi se ukvarjala s tem. In se strinjam, da si v dneh, ki niso prijazni bolj dovzeten za negativne misli in si po svoje iterpretiraš razna mnenja. Lepe, pozitivne misli naj nam krojijo dan. PETRAG

15. dec 2010 10:57

Jaz bi rekla, da je tako, da se eni, kolikor se le da, izogibamo izzivanju konfliktov (čeprav je verjetno vsak od nas že kakšnega izzval, morda ne ravno velikega in usodnega, pa vendarle) in skušamo stvari do zadnjega reševati brez njih, eni pač konflikte lažje izzovejo in tudi pri reševanju potem sodelujejo različno.

 

Meni je recimo zgovorno ravnanje tasta od Petreg, ki je ob zamisli o prepisu mansarde takoj pomislil na najbolj negativne posledice - sinu se bo ka jzgodilo, snaha bo pripeljala tujca v hišo ... pa saj se da vse to rešit že v naprej. Jaz bi razmišljala tako: naj ima sin kaj od tega prepisa, navsezadnje bo vsa hiša  imela kaj od tega, če se sinu kaj zgodi, bodo vsaj otroci imeli streho nad glavo ...

Pri nas doma recimo razmišljamo drugače: ne o črnih scenarijih, kaj bo če bo, ampak v pozitivni smeri - naredimo, če se pojavi problem, ga bomo pa potem reševali, po pravilih, ki smo si jih postavili v naprej.  To je sploh moj način razmišljanja.

 

Mamamia

 

 

 

mamamia

15. dec 2010 10:57

Se strinjam multivitamin, da marsikdo, ki zahuha konflikt na koncu ne vidi rešitve. Npr. moj mlajši brat. Zelo zgodaj se je poročil- zaradi nosečnosti njegove punce. Sprva sta živela pri njegovih starših, ker so bili kao super. Nekega lepega dne pa se je brez, da bi kogarkoli vprašal naselil v klet hiše mojih staršev v kateri sem v mansardi živela tudi jaz. Čeprav sem jo z lastnimi stroški uredila nisem imela lastništva. Starša nista bila pripravljena nič zapisat. Brat je prišel na moja vrata in mi zagrozil naj se v tednu dni izselim, da bo on z družino živel v mojem stanovanju. Mislila sem da me bo kap. Kam naj kot samohranilka grem? Jaz sem mu seveda odgovorila, da bo oče tisti, ki bo odločil če moram iz hiše ,ne pa on. Očeta je ta napad tako prizadel, da smo ga zaradi šoka peljali na urgenco. K sreči ni bilo nič hujšega. Tako si je brat v kleti uredil manjše stanovanje ,za nas pa se je začela mora. Svakinja je vpila na mojo mamo, name, na moje otroke. Da bi kaj pri hiši naredila ni niti pomislila.Pa je prišel še en otrok, pa še en. Pa je vmes umrl oče... Mama je postala prava živčna razvalina, edina opora sem ji bila še jaz. Bratovi otroci so rasli, razbijali, preklinjali in začela sem razmišljati, da odidem od hiše. K sreči mi je dedek podaril parcelo. Denarja za gradit nisem imela, zato sem razmišljala o prodaji zemlje in nakupu stanovanja. Tu pa je nastopila moja mama in mi zagrozila, da lahko prodam parcelo le preko njenega trupla.. Toda življenje mi je prineslo novega partnerja in začasno se je preselil k meni. Hčerki sta imeli majhno sobo zato sem mami prosila, da bi mansardo pregradila z predelno steno in jima omogočila večjo sobo. Ni bila zato. Nisem mogla več. Rekla sem ji, da ob prvem dobrem kupcu zemlje odidemo. Res se mi je nasmehnila sreča. Zelo dobro sem prodala zemljo, kupila stanovanje, ga opremila in šla na svoje. Brat pa mi je še vedno metal polena pod noge, češ kako dobro mi gre. Pa čeprav sem mu naredila uslugo, da končno udobno živijo. Mami si je stanovanje uredila v mansardi - pustila sem ji vso opremo. Mami pa vso bratu. Brat sedaj kraljuje na 2/3, stopnišče in okoli hiše pa pospravlja mami. Razmere so podobne kot prej, le da mene ni več doma.. Za svakinjo še vedno ne obstajam, niti moji otroci. Pred tednom dni sem mami predlagala, da se zmenimo o oporoki. Od hiše ne maram nič. Ima še nekaj premoženja od svojega očeta, in imam rajši mir, kot da se do smrti kregam z bratom. Imam namreč občutek, da bi brat še vse ostalo želel zase... Kdor je požrešen mu nikoli ni dost. Vedno bo namreč mislil, kako je njemu težko, čeprav je vse dobil. Da ne omenim zgodbe moje mame, ko je njen oče vse podaril njej, ker je za čas življenja edina skrbela za njega (pa tudi jaz), njegova sinova pa sta ga tožarila po sodišču za deleže po smrti mame. Ni hotel za časa življenja nič zapisat. Pa se je mami odločila, da jima podari vsakemu po 1/3. Kljub njeni dobri volji jo danes nobeden ne pogleda in z njo ne spregovori. Žalostno a vendar resnično.

15. dec 2010 11:14

Jaz tukaj pišem izključno o odnosu s taščo oz. tastom. Ker so to od mene starejše osebe, povrhu vsega pa še partnerjevi starši sem jih spoštovala, se trudila z njima negovati nek normalen odnos in nikakor se ne zapletat v konflikte. In se tudi nisem, ker se ne želim prepirat, imam namreč močno vest in mi je hitro žal in se mi človek smili. Moja tašča me je pogruntala in na to vižo zaigrala. Jamranje, jaz sem jo tolažila. Potem me gre pa ogovarjat. Jaz se striktno držim tega, da o njej nikomur od sosedov, ali kake ožje žlahte ne govorim grdo. O tem kaj čutim, debatiram z možem in pa kako kolegico, ki je nevtralna. Zato me je tak "razplet" dogodkov prizadel. Izpadla sem koristolovka, ki bo v hišo naselila... In seveda, se moram kljub vsemu prelitemu žolču dvignit nad to. Ker so to stari starši najinega sinka. In ga imajo radi in on njih, tega pa ne želim okrnit. Multivitamin, pogumno je priznati svoje ne nujno "slabosti" Tudi sama se lahko po dolgen in počez kregam. A v tem ne vidim koristi za nikogar. Rajši se pogovorim, če to ni mogoče, se enostavno odmaknem. Namreč ničkolikokrat sem zaradi slabe vesti, samoobtoževanja trpela. Zato se zdaj zavestno trudim temu kolikor se da izogniti. Pa tudi reševanje konfliktov je res umetnost. Zaradi različnih karakterjev, razmišljanj,..je tako luštno na tem svet. Kajne? Živele razlike, ki nam začinjajo pusti in enolični vsakdan. Pa pa, Petra PETRAG

15. dec 2010 11:15

Ko prebiram take zgodbe postanejo moji problemi doma tako majhni, da niso omembe vredni. Stinjam se, da nekateri sami iščejo prepir, ki ga seveda tudi dobijo. Če se že rodiš v taki družini, da se vse rešuje na sodišču, s prepirom, brez sočutja in z veliko željo po čim večjem premoženju, se ti zgodba verjetno samo nadaljuje.

Nimam magičnih rešitev in želim vsem.ki ste vpleteni v take grozne zgodbe, da bi se vam življeneje obrnilo na boljše, za kar smo tudi sami odgovorni.

Lep dan !

banana130

15. dec 2010 12:10

Citat: "Ker konflikt je lahko že to, da se dva ne strinjata kako se pravilno speče zrezek. In potem to gonita do onemoglosti. Namesto,da bi tist zrezek spekla in ga pojedla."

 

Evo, tu se razlikujemo:

Eden bo gonil do onemoglosti, da ima prav, drugi, nekonflikten, pa mu bo prepustil to veselje, si sam spekel zrezek po svoje in ga z užitkom pojedel.

Če sta oba konfliktna si pa že sam povedal, da ne bosat nič jedla. Ker se raje kregata kot pečeta.

 

Jaz pač raje jem.

mamamia

15. dec 2010 12:19

Saj tudi pregovor pravi, da sta za kreganje potrebna dva. En sam je sila težko konflikten do sebe, pa tudi gonja samo jaz imam prav, ni tisto, kar bi popeljalo do sloge v neki skupnosti. Kot pravi mamamia, tud jaz raje jem. janko1

15. dec 2010 13:22

Ojoj, pa smo spet odprli stare rane. Sej pri prepisih je tako, da laho dodaš kakšno alinejo. Npr., da se v primeru črnega scenarija ne sme prodajat mansarde, ampak se izplača tistega, ki ostane. Ali pa da do smrti staršev ne smemo česa podrt,... Midva nisva želela živeti pri starših zaradi "dobrih odnosov", ampak iz finančnega vidika. Je pač cenejše uredit mansardo, kot novogradnja. Ampak, če se razmišlja tako, kot to počne moj tast ni druge, kot da se umaknemo, ko bo prva prilika za vselitev v hiško. Je pa še nekaj. Od moža brat živi pri sosedovih, kar tudi ni zelo fino. Namreč, da bi bili vsi na kupu. Ker so padale res težke besede, v smislu moj je svojega brata pregnal od doma, da se bo sam lahko vselil nazaj. Ampak bratova punca je dobila srednji štuk in sta si preuredila stanovanje. On je šel na boljše. Galantno se je rešil svojih staršev in se prikazal kot žrtev. Ampak čas prinese svoje. Slej ko prej se bo pokazala realna slika situacije. In mi bomo vsak zase. In prav je tako. In verjetno se bodo tudi odnosi uredili. PETRAG

15. dec 2010 16:22

Ja, multivitamin verjetno imaš prav. Vsaj kar se tebe tiče. V mojem primeru to pač ne drži. A, saj ni pomembno. Da se ne bo razvila kakšna žolčna debata, rajši ne nadaljujem. To je pač zelo delikatna tema, v kateri smo na različnih bregovih. PetraG PETRAG

15. dec 2010 18:19

No, multivitamin...

Če bi pogledal svoje stare teme in zapise, bi videl , da si zadnja oseba tukaj, ki lahko "pridiga" o konfliknosti, kajne??

Escada