Kako prepoznati možgansko kap

26. sep 2007 7:39

No, še moja osebna izkušnja s zdravstvom:

Pred skoraj tremi leti, po nekajdnevnem slabem počutju, posebej ponoči ( sploh nisem mogel spat, eno noč sem prespal v fotelju ), in ko sem izčrpal vse ideje o čajih iz nekaj knjig ( in ko nič ni pomagalo, razen česna, prišlo je tako daleč, da sem en dan jedel le česen ), se odločim, da obiščem zdravstveni dom v našem mestu.  Stopim v prvo čakalnico ( seveda polno ) in čakam. Pride sestra ven, na moja pojasnila, me napoti ( bari " natrajba " ) drugam, češ niste naš pacient, pojdite svojem zdravniku. Pri zdravniku nisem bil 20 let, tako  da nisem imel izbranega zdravnika. Zgodba se ponovi v vseh ambulantah. Ura je skoraj poldan, mene odpravili iz vseh ambulant ( se mi zdi 4 ali 5 ). Vsedem se pred ambulanto, ki dela popoldan. Ko začne ambulanta z delom, in sestra pride ven in me zagleda, ponovi se ista zgodba ( vsaj na začetku, ko sestra pove o " njihovih pacijentih "). Na to povem pa jaz svoje: par dni se slabo počutim, poterali so me iz vseh ambulant, tukaj sem prvi na vrsti in ne grem nikamor dokler me zdravnik ne pogleda, pa tudi nobeden ne bo šel v ambulanto. To je sestro " omehčalo " ( pa se mi zdi, da ne izgledam posebej " strašilno" ). Zdravnica me sprejme, takoj na EKG, takoj v bolnico ( ista sestra me na vozičku odpelje v bolnico, ki je takoj zraven zdravstvenega doma ). po ( recimo ) eni uri, ko me je zdravnica pogledala, sem že ležal v bolnici, priklopljen na vse mogoče ( kot astronaut ).

To so moje izkušnje s zdravstvom. A so dobre ali slabe, presodite sami, jaz sem pa le živ ( vsaj zaenkrat, pa upam še za dolgo ). 

ežoj

26. sep 2007 7:45

Ežoj, bog ti daj še mnoga leta!

 

Pozdravček!

26. sep 2007 10:42

jernej je napisal/a:

Nekaj ne razumem. Za urgenco rabiš napotnico? Ob treh ponoči? V čem je potem smisel urgence, če rabiš napotnico? Ker če greš lahko še po napotnico, nisi urgenten bolnik. [jernej] Jernej - Urednik Kulinarične Slovenije

ja tudi jaz tega ne razumem, in nekaj podobnega je bilo tudi tisto v Celju.Kajneda? No jaz z urgentno službo v KK nimam slabih izkušen pa tudi nikol še niso zahtevali napotnice. Pa upam, da mi ne bo treba veliko k njimi hodit. No sej to ko je pa dj poslala je pa tud lahko koristno. vida u.

26. sep 2007 11:22

Mislim, da imajo sedaj urgentne službe komando, da morajo pri sumu na možgansko kap TAKOJ ukrepati (treba je klicati 112), ker je topljenje strdkov uspešno SAMO 3 URE po nastanku kapi; če se npr. bolnik zjutraj zbudi z znaki kapi, topljenja ne delajo, ker ne vedo, kdaj je do kapi prišlo, tudi pri starejših od 80 let te terapije ne uporabljajo, ker so žile že krhke in lahko počijo ter se kri razlije v možgane - posledice so hujše kot pri sami kapi. teta torta

26. sep 2007 14:30

Zarad suma kapi smo klicali 112. So rekli, da bodo v roku pol ure poslali zdravnika. Prišla je zdravnica s tri urno zamudo in po zelo površnem pregledu brez kakršne koli aparature potrdila, da naši mami nič ni. Po našem godrnanju, češ da je ženska zgubila kontrolo nad svojim telesom in tudi govorno ni bila več vešča, nam je zdravnica napisala 24-urno napotnico za nevrologa. Po neresnem pristopu in prvem šoku o našem zdravstvu nas je pričakal še šok v bolnici. Po enodnevnim bivanju v bolnici (spet brezaparaturnih raziskavah, kot je recimo CT) so nam jo hoteli poslati domov, češ da je čez 60 let stara in da ni kaj več za pričakovat. Po nekih vezah smo jo uspeli poslat na CT, kjer je bila vidna nekaj kratna možganska kap. bozena - na kozlanje mi gre, ko pomislim na našo zdravstvo. Res pa je, da vseh ne moremo metati v en koš. Vse kar pa je OK v zdravstvu, pa je samo preko vez. Žal mi je, da moram tako pluvat po nekom. A žal nas v preteklem tednu v zdravstvu ni pričakala nobena svetla zvezda. Dodija

26. sep 2007 14:40

Ampak je pa tudi ena stvar res, medtem ko se zdravniki na urgenci ukvarjajo z življenjsko nenujnimi primeri, do tistih, ki se jim gre za življenje sploh ne pridejo. Moja prijateljica je občasno dežurna na urgenci, poznam pa tudi reševalce.

Ko smo že pri tem, danes in jutri imam tečaj prve pomoči. Tudi zelo koristna stvar. Sem, ko sem prišla nazaj v službo, najprej preverila našo omarico z opremo za prvo pomoč. Bo treba spisek napisati, kaj še rabimo.

 

Loni Makaroni

26. sep 2007 15:06

No pa da še jaz povem svojo izkušnjo. Stara sem 41 let. V sredini aprila, bilo je že zelo vroče, pri nas v pisarni je bilo že skoraj 30 stopinj in zadela me je rahla možganska kap. Šefica, ki je najprej morala videt kaj mi sploh je, je po 10 minutah poklicala rešilca. Ko je govorila z zdravnikom je meni dala slušalko v roke. Bila sem omotična, izgubila sem vidno polje na levi strani, ampak vseeno govorila z njim. Vprašal mi je kaj mi je in povedala sem mu vse. Izgleda, da če govoriš si "uredu", saj reševalcev ni bilo 45 minut, od urgence pa do moje službe pa je le 5 minut z avtom. V bolnici me niso obdržali, saj so rekli da nimajo postelj za blažje kapi, tako da sem čakala na CT glave 4 mesece, nevrologa pa imam šele konec oktobra. nikole

26. sep 2007 16:23

No takole, da ne napišem vsega dogajanja, kolobocij in neprofesionalnega obnašanja nekaterih zdr. delavcev...samo na grobo. Znanaec je pred dobrima 2 mesecema doživel lažjo obliko možg. kapi, odpeljal ga je rešilec, v bolnici ga sploh niso dali na CT ampak so ga malo nafilali s fiziološko-beri slano vodo- in poslali domov. Po enem tednu, ko se je stanje iz dneva v dan poslabševalo so njegovi sorodniki komaj od njegove osebne zdravnice izsilili( enostavno se njej ni zdelo pomembno da je nekaj narobe če te boli glava konstantno 24 ur na dan in si pred tem zlezel skupja) napotnico za v bolnišnico. Šele potem so odkrili, da je človek doživel možćgansko kap.

Ampak zakaj moramo prosit, grozit, noret v čakalnicah in pri zdravnikih da nas vzamejo oz. pošljejo na preiskave? A moraš res biti napol mrtev da te resno jemljejo? 

ANJA

26. sep 2007 18:03

Božena: vesela sem, če si ena od tistih ljudi v zdravstvu, ki jih gornje pripombe ne tangirajo, ker si drugačna. Sicer pa moraš verjeti, da tu niso ljudje lažnivci in nimajo namena opravljati, pač povejo svoje izkušnje.

Pred 5 leti sem potem, ko je oče medtem, ko je moral nujno na WC , padel v nezavest in je dihal, poklicala reševalce. Na kratko sem dala vse podatke: toćen naslov, starost, diagnozo, za katero se zdravi, podatek, da diha. Trajalo je 8 minut. Ko so prispeli, je prišel k zavesti. S kakim gnusom se je dežurni zdravnik obrnil stran, ko je ugotvil, da ga nisva popolnoma  očistili ( pa res je bilo čisto malo, pa še premakniti ga nisva mogli iz majhne kopalnice), bi najraje pozabila. EKG ni pokazal infarkta, zdravnika je menila, da gre za možgansko kap. Isti dan sem doživela toliko zadev z naročilom reševalnega vozila do odredbe zdravnika v 24 km bolnici, da naj se vrne domov z avtobusom.

Torej: pisala sem vse ure in minute, besede in izjave, pa seveda osebe. Ni bilo treba uporabiti, pa vendar. Od takrat nikoli več ni bil isti, naslednja diagnoza je bila vaskularna demenca, kot posledica manjših kapi.

Tudi tisto nedeljo, ko sem v dežurno ambulanto odpeljala mamo, ki je imela znake infarkta, so jo prednostno obravnavali. 

 

Nimam izkušnje iz medicine, vendar sem se podučila, kateri so glavni znaki infarkta, možganske kapi in zdravstveno osebje, tudi sestre to morajo prepoznati, če prepoznam jaz. Iz ambulante me bodo vrgli samo potem, ko mu bodo dali pismeno,da mi ni treba pomagati. Z mobitelom lahko določiš čas, ko se kaj dogaja, če kličeš na neko številko.

 

Kot nemedicinski strokovnjak ne znam prepoznati, kaj je nujno in kaj lahko počaka. Če me bodo kadarkoli kaznovali s plačilom nenujnih storitev, mi bodo najprej mogli dokazati, da sem namenoma izrabila nujno pomoč.

Sem pa zadnjič brala članek, ki ga je napisala neka mlada novinarka, ki je spremljala prijateljico. Človek, ki so ga nato odpeljali s helikopterjem, je čakal dobro uro, vmes pa je ekipa kompletno nekam odkorakala, menda na kavo.  

Zdravstveno osebje je v ustabovah zaradi nas. Ko smo mi bolani, prizdeti, neprespani, smo drugačni ljudje in zdravstveno osebje mora na to računati. Če nimajo namena delati z razdražljivimi in ranljivimi ljudmi, bi morali zamenjati službo. V zdravstvu pač ne morejo pričakovati nazahtevnih ljudi, zaradi katerih so ti delavci sploh zaposleni.

Najprej se moramo organizirati pacienti sami. Si pridobiti veščine, da ukrepamo. Se zbrati, da lahko trezno presojamo, nadzorovati, kaj se dogaja, česar bolan in prizadet človek običajno ne zmore. Zahtevati pisne izjave, zahtevati razgovor s predstojnikom, se pisno pritožiti. To je edini način.

 

Je pa tako obvestilo dobrodošlo, marsikdo teh podatkov nima  in mogoče bo vendarle kako življenje rešeno.

 

Vsekakor pa imamo za svoj denar pravico zahtevati, da nas jemljejo resno.

 

 

 

 

F r i n a

26. sep 2007 18:39

Naj še jaz nekaj dodam... Kmalu bom stara 21 let in pred enim letom sm doživela možgansko kap. Zdravnik je prišel TAKOJ (čeprav v našem kraju zdravniki niso znani po naglosti :)), TAKOJ sem šla z rešilcem v bolnico, na CT (celo 2x, ker niso bili prvič prepričani za kaj gre) in ostale preiskave... Na MR sm prišla na vrsto v enem tednu. Tako,da le ni v zdravstvu vse tako črno... LP c_zvezda