Oh slovenščina

24. dec 2014 14:13

Dejanski prevajalec ne bo nikoli postavil vejice na tistem mestu...kvazi/ne-prevajalci pa mogoče, ja.

28. dec 2014 18:09

Prebral sem samo nekaj zadnjih postov in ponujam nekaj odgovorov. Slovenščina se je v zadnjem času zelo modernizirala v smislu, da sprejema nove besede, ki nastajajo z razvojem tehnike in globalizacijo. Ampak vejice morajo še vedno stati tam, kjer so stale nekoč. V stavku, ki ga je poslala uporabnica "čoko", vejice ne bi smelo biti.

Ali doma tudi rečete, na primer: "Potrebno je pristaviti vodo." Najbrž ne, ampak: "Treba je pristaviti vodo." Ne vem, zakaj potem pišemo "potrebno je ..."? V pisanju nekako vsi želimo biti "pametni" in se oddaljujemo od vsakdanje komunikacije. Tako je nastala vrsta publicističnih izrazov, mnogi so tudi v pravopisu označeni kot takšni. Kot primer naj navedem pogosto javljanje novinarjev s terena: " Nahajam se tu in tu." Me prav zanima, kdo od normalnih ljudi v vsakodnevni komunikaciji po telefonu sporoča, da se "nahaja" doma" ali v gostilni, saj ni važno. "Sem doma." "Sem v gostilni." "Sem tu in tu."

Beseda "vzdušje" v pravopisu iz leta 2001 sicer ni označena kot publicistična, a je v splošni rabi vsekakor manj zaželena kot, na primer, "ozračje", "razpoloženje" ali "občutje".

Vsem "kulinarikom" želim srečno novo leto 2015!

28. dec 2014 18:29

Saj s "treba je....." ni prav nič narobe. Niti slovnično niti kako drugače.

28. dec 2014 20:21

Meni zveni čudno, če me mož predstavi: To je moja soproga! 

So - stanovalec, so- delavec,  če razmišlam naprej sem jaz   so- proga, drugi tir ali kaj? Od kod se je ta, za moje uho tako čudna beseda, sploh vzela?  

Katrca11

28. dec 2014 20:31

"Treba ni, treba ni moje ljubce plavšati!" Slovenska ljudska pesem.

28. dec 2014 22:21

Prepisujem zapis: SOPROG (soproga) prevzeto iz drugih slovan. jezikov; izhodiščen pomen: "kdor je s kom skupaj vprežen". [etimol.]

Meni se pravzaprav ne sliši slabo. Me pa zelo moti, ko kdo v pogovoru svojega partnerja/ico označi kot "moj" oz. "moja".

28. dec 2014 22:46

Pri soporogi sem si zapela isto. 

Že nakaj časa se zares in strokovno  ukvarjam s  pravilnim poimenovanjem partnerja. V Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki postavlja pravno podlago, poznamo ozraz  "zakonec" , ne pa tudi " zakonka", pa se nihče ne razburja. Kdo je mož in kdo je žena, torej ni v nobenem predpisu.

Nato se pojavi izraz izvenzakonosti partner ali partnerica, venedar se  mi je vedno zdelo kot neko športno društvo, kjer so parnerji v igri npr. tenisu.

Imam tudi doživeto obliko razlikovanja med zakonci in koruzniki. Za slednje so nekoč govorili, da živijo v divjem zakonu, torej so divje žene in divji možje.

Na koncu pa moja ocena soproga in soprog. Vedno pomeni dva, ki hodita zelo všric,  vedno skupaj, ker se tudi tračnice ne ločijo, ampak zmoti pa me pri obvezni vzporednosti in ker se nikoli ne združita na isto pot. 

V mojem okolju so rešili takole: sam in sama ter moj in moja. 

Vse kaže, da je slovenski jezik še kako živ.

PS Z vidika zakona ni goljufija, če nekoga predstaviš za moža, čeprav nista sklenila zakonske zveze, ker ZZZDR tudi izraza poroka ne pozna 

28. dec 2014 23:27

Soprog/soproga se mi sliši nekako arhaično, pa ni zato nobenega resnega razloga. Midva sva to rešila z imeni: Valerio in Saša, nič drugega.če že, mož/žena, pa še to redko uporabljava. 

28. dec 2014 23:29

Saj pri nas v pogovoru tudi zasledim: Naš`ga  n`ega   čakam.   Prevod v knjižno slovenščino bi bil: Moža čakam. Kako vam zgleda, če priletna žena reče:  Soproga čakam.  Potem pa pride čisto navaden Francelj ali Miha.

29. dec 2014 6:15

Aha, torej ne soproga, ampak sovprega - v zakonskem jarmu.  Sedaj pa štima . Frina, tudi pri nas poznamo izraze sam, sama, še bolje on, ona (uon, uona) . Pri starih kmečkih zakoncih še nisem slišala, da bi kdo drugega zakonca predstavil kot moža ali ženo.