Oh slovenščina

26. mar 2012 12:37

Prosim za pomoč. Kaj je pravilno - Tilnu sem posodil ali Tilenu sem posodil.? Vedno sem mislila, da Tilnu, pa učiteljice vztrajno govorijo in pišeju Tilenu ?!? Da ne bo pomote, ime je Tilen.

26. mar 2012 12:42

Sem skoraj prepričana, da je pravilno TILNU. Tudi Amebis pravi tako.

Ampak predvidevam, da učiteljice že vedo...

26. mar 2012 13:09

Tilnu, ne more biti drugače. To, da učiteljice pa že vedo, pa ni nujno res. Ker tukaj najbrž ni govor o slovenistki, bi rekla. Ljudje smo pa zmotljivi, na splošno, torej velja to tudi za učiteljice.

26. mar 2012 13:30

Tilnu, Klemnu. Čeprav je učiteljica slovenščine vztrajno uporabljala Klemenu.

26. mar 2012 13:37

Sklepam, da gre za pojav, ki se mu pravi "hiperkorekcija".

Hiperkorekcija je tudi ena vrsta analogije, vezana pa je na t. i. "jezikovni prestiž".

Naj ponazorim s primerom. V slovenščini imamo npr. pridevnik "pravilen", "pravilna", "pravilno".

Obstaja tudi pridevnik "smiseln", " smiselna", " smiselno".

V moškem spolu zvenita konca obeh leksemov zelo podobno: [-lən]. Tak izgovor je zelo razširjen, pravilen pa je le v primeru "pravilen", medtem ko je pri "smiseln" pravilno [-ln]. Isti problem npr. zasledimo pri besedah tipa film - napačno *['filəm], pravilno ['film] -, a to je že druga tema.

Kakor koli že: govorec se nauči, da se "pravilen" napiše z "-len" na koncu, zato tako zato tako (narobe) zapiše tudi *"smiselen". Temu se reče hiperkorekcija - "popravljanje" tistega, kar je pravilno.

Kje zdaj pride v igro "Tilen" (izg. ['tilən]? Oblika *"Tilena" je hiperkorektna. Potrebujemo samo še vzorec. Najdemo ga v "Klemen", "Klemena", v zvezi s katerim je bilo pred kratkim veliko prahu.

"Klemen", "Klemena" je upravičeno, saj gre za izgovorjavo ['klemen] in ne *[klemən]: "Klemen" je kot "kremen" ['kremen], katerega rodilnik se glasi "kremena" [kre'ména] (in podobne besede). Nikakor pa ni upravičeno "Tilen", "Tilena", saj, kot rečeno, gre za izgovorjavo ['tilən], ne *['tilen].

26. mar 2012 13:43

Tole sem bil prej spregledal: 

Med možnostma, ki ju ponujate, ni razlike. Tudi, če gre za izum prevajalcev, to zdaj v jeziku obstaja (in je, kot pravite, novo). Ni pa nujno, da bo obstalo...

"Osrediniti" bi morda lahko bil kalk iz ang. "to center". Vsaj kolikor imam jaz v ušesu, se v angleščini "concentrate" uporablja bolj v fizičnem smislu, v abstraktnem pa prej rečejo "center oneself on".

Mimogrede, "osredotočiti se" je prevzeto iz ruščine in izvorno ni slovenski leksem. 

26. mar 2012 14:16

Pri Klemnu sta možni obe obliki, Klemnu in Klemenu (kjer je potem naglas na drugem e), pri Tilnu pa je možna le ena oblika (Tilnu). 

26. mar 2012 15:01

Pri osebnih imenih je sploh dobro biti previden, saj se na različnih koncih Slovenije naglašajo in izgovarjajo različno - Tilen na Štajerskem izgovarjajo enako kot Klemen,. poznam pa tudi Gorenjca, ki se predstavlja kot Klemən, tako da bi ga jaz z mirno vestjo sklanjala kot Klemna. Verjetno bi našli še kaj. Pa seveda različen naglas pri Martin, Jernej, Aleš.... ni lahka, ta slovenščina. 

26. mar 2012 15:26

Knjižna norma ne more in ne sme upoštevati vse narečne raznolikosti. Saj ponekod pravijo tudi "Darkota", "Mihata", pa to še vseeno ni (in ne sme biti) knjižno. Recimo, da je nek moj prijatelj Prekmurec in mu je ime Branko. Knjižno je možno reči edinole "Dal sem Branku", pa naj se on še tako usaja, da tega pa ne bo sprejel, ker oni doma pravijo "Dal san Brankoji".

Enak problem zasledimo tudi pri toponimih in njihovi sklanjatvi. Knjižni jezik je pač konstrukt, toda ima svojo notranjo logiko in regularnost. Ko se poknjižuje takšna ali drugačna imena, jih je treba iz narečne logike dobesedno transplantirati v knjižno, osebni ponos gor ali dol, sicer ne bomo imeli urejenega knjižnega jezika, ampak sračje gnezdo (beri: še en parlament).

26. mar 2012 16:05

Mojemu sinu je ime Klemen. Vseskozi uporabljam obliko Klemena in ne Klemna. Ta druga oblika, ki je sicer tudi pravilna, mi ni všeč. Sem pa opazila, da na Gorenjskem sklanjajo tako kot jaz oz. mi, na Štajerskem pa ne. Mogoče se pa motim?