Hrano na letalo? da ali ne?

20. avg 2012 8:51

Fotoaparat lahko vzameš, glede velikosti kovčka pa se pozanimaj na spletni strani letalske družbe s katero letiš ;)

20. avg 2012 9:57

Ni nujno, da ga moraš vzeti na letalo, lahko ga imaš v čekirani prtljagi,tudi kamero, računalnik, karkoli, le izključeno mora biti.

Glede mer za ročno prtljago pa, kot je Viva Meier napisala, je treba pogledat na stran prevoznika, s katerim potuješ. In sploh pri nizkocenovnikih moraš zelo pazit, da so mere v cm natančne, ker sem že doživela, da so pred bordanjem opozarjali potnike, ki so imeli prevelike torbe, in so jih morali ali dati na čekiranje ali pa stlačit v manjšo, da so jih potem spustili gor. To je bilo na Easy jetu, na Ryanairu pa so ročno prtljago ob čekiranju dali v tisto škatlo z merami in vsak, ki je imal malo večjo, četudi so samo kolesca torbe štrlela ven, so morali doplačat ali pa čekirat. Kar je seveda bistven dodatni strošek.

Pri prevoznikih, ki ne sodijo med nizkocenovne, niso tako strogi, lahko celo kak nahrbtnik tovoriš s sabo, le da mora biti prtljaga takšnih mer, da jo spraviš v predale nad sedeži.

20. avg 2012 10:09

Jah, glej. Prvo pravilo še vedno ostaja, da tehničnih izdelkov nikoli ne damo v prtljago, ki se prevaža v prtljažnem prostoru. Poškodbe bi bile skoraj neizogibne, prav tako obstaja dokaj velika verjetnost, da prtljaga ne prispe na cilj skupaj z nami.

Načeloma pa spodaj ne smeš dati zgolj litijevih baterij.

20. avg 2012 22:39

Očitno govoriva od veh različnih stavreh: ni prepovedano v prtljago dati karkoli od tehničnih predmetov; ti si napisala MORAŠ vzeti (no uzeti si napiasala, če dobesedno povzamem), kar lahko razumemo tako, da pač to moraš imeti pri sebi in ne smeš dati v prtljago za čekiranje.

Kot bolj jasno praviš v drugem postu, pa je to stvar naše odločitve oziroma rizika zavoljo meribitnih poškodb. No, sama nimam slabih izkušenj, mi smo štir steklenice ruma v eni potovalki, pa niti ne polni, cele prinesli s Kube, zavite le v majice. Smo pozitivno razmišljali, pa so menda kar cele ostale,kot tudi tiste po kovčkih ...

Glavno, da potujemo.

20. avg 2012 23:15

Moja steklenica je pa preživela v ta mehkem kufru, ki ga je šofer z nogo tlačil v prtljažnik, ker je primanjkovalo prostora Od takrat naprej v tatrdem kufru domov vlačim vse kar si poželim, od pijač, porcelana, steklenih zadev, manjših slik. Hujšega od pomečkane pentlje na darilu se mi še ni zgodilo . Glede izgub prtljage je pa itak vedno riziko... če greš po tem principu lahko itak vse tlačiš v ročno, ker je človeku konec koncev škoda tudi kakih novih oblek, sploh če niso najcenejše, da bi se izgubile, pa kakih torbic pa itd. Pa saj je čar potovanja tudi v tistih 10ih minutah na letališču, ko ti na traku za prtljago malo srce pospeši, da kaj pa če tvojega ne bo ven... ;)

21. avg 2012 0:44

Meni je zaradi presedanja letal prenaporno, da bi s sabo nosila kufer, ki bi ga check-inala. Če se izgubi, četudi samo za en dan, je v to vpleteno preveč żivciranja. Koliko se vam res ljubi nositi najdražje cunje in torbice pa nakit na dopust! Če greš v kako drżavo, ki je znana po žeparjih, boš s torbico poznane in drage marke gotovo dosti bolj  zażelena tarča. Tudi na čevlje se nekateri lopovi kar dobro spoznajo, samo pomislite  na tiste z rdečimi podplati. 

  Pred nekaj leti sem imela  majhen carry on za check-in zato, da sem s sabo na dopust nosila kreme z zaščitnim faktorjem, ker pač imam alergije nanje in mojih običajnih v letoviških krajih ni vedno za dobitI. Potem sem postala pametna in jih kar pošljem v hotel, seveda po predhodnjem dogovoru. Pravzaprav jih samo obvestim, da bo prišel paket na moje ime. 

Če bi naredili "slepi test" dvomim, da bi katerakoli od nas od 20 olj spoznala točno tistega, s katerim so domačini nekje na Kreti (ali katerikoli drugi dopustniški točki) kuhali. Bolj kot vsebina, bi me spominjala na dopust że sama steklenica. 

21. avg 2012 12:34

Vanja, glede olja s Krete se strinjam, ampak Legendario, Mulata, Matusalem, Varadero, Mulata, Caney so pa rumi, ki jih zunaj Kube sploh ne dobiš  in zato se jih splača vleči s sabo. Mi smo bili štirje, vsak po tri do štiri steklenice v prtljago, pa je šlo ...

21. avg 2012 12:51

Hrano in pijačo na letalo - kakor nanese, kakor kje, če že, pa kolikor se le da.  Ampak nazaj grede, se razume. So bili časi, ko sem v ročni prtljagi nesla osem buteljk vina na letalo in potem mimo carinikov na Brniku - sladka predteroristična zgodovina! Jasno, da ne gre za potrebo, pač pa za povsem dušne in družabne zadeve, vendar se mi zdi, da tudi to nekako spada zraven, da dober dopust ali lepo potovanje še malo deliš s tistimi, ki so ostali doma.

Pa na zdravje, mamamia! Če se kdaj srečava na letališču, se bova verjetno spoznali po zabuhlih kufrih, ne?

21. avg 2012 13:31

Ja, bolje po zabuhlih kufrih kot zabuhlih obrazih ---- zato pa nosimo domov, da je več krat pa po malem, na dopustniških destinacijah je itak vsega dovolj, kajne?

V predterorističnih časih sem jaz v nahrbtniku, ki ni šel v čekiranje ampak z mano na letalo, nosila eno žično cedilko s skoraj meter dolgim lesenim ročajem, ki je seveda lepo ven štrlel... sem ga v Burmi kupila, za rezance iz vrele vode zajemat ... Ljubi bog, kaj vse smo včasih vlačili s sabo.

Da ne zaidem s teme - hrane pa nikdar nisem s sabo na letalo nosila; na kratkem letu je itak sendvič dovolj ali pa še tega ne potrebuješ, na daljših letih pa itak dobiš za jest; če pa se sprehajaš po letališčih, med čakanjem na let, pa poskusiš nekaj kar tam ponujajo, meni je to poseben gušt ... četudi samo sendvič. Sem pa enkrat na enem letališču jedla tako dobre pečene perutničke, da se mi še zdaj sline cedijo ...

Se razpišem, ja. Se menda vidi, da letos nisem bila na nobeni poti ...

21. avg 2012 15:14

Mamamia, with all due respect, nekako sem prepričana, da nekega določenega ruma ne bi razpoznala izmed 20 različnih, če bi delala blind test. 

Včasih sem prinesla kako lokalno žgano pijačo, ki je pri nas ni za dobiti, kot recimo viljamovko ali pa marelični brandy. Enkrat smo imeli slepo testiranje tequile in, verjeli ali ne, zmagala je ena najcenejših in najmanj opevanih. Da pa domači hvalijo svoje pridelke kot najboljše na svetu, je itak vsem jasno.

Edino za kar bi šla stavit, da razpoznam kadarkoli in kjerkoli, je divji losos, pa če je ta kuhan ali surov.

Vanja