Majhna pozornost za učitelja/vzgojitelja

30. avg 2007 17:50

Ko so bili moji sorodniki v bolnišnici, so iz ne vem kakega razloga nosili darila svojim zdravnikom. Katastrofa. Vsi smo za svoje delo plačani. Nekateri preveč, nekateri premalo, eni ravno prav. Ne odobravam nikakršnih daril za uslužbence. Ko sem hodila v OŠ, smo tudi mi na koncu leta zbirali denar in kupili kako darilo. Mislim, da so to povsem nepotrebni stroški za otrokove starše, saj so mnogi zelo revni. Verjetno se precej nabere poleg denarja za izlete in ostale dejavnosti. Nihče pa noče, da je njegov otrok prikrajšan oz. manj vreden.

To tradicijo obdarovanj bi bilo treba ukinit!

Sporočilo je spremenil(a) sluga dne 31. avg 2007 10:57:00

30. avg 2007 17:55

Ni dolgo nazaj, mislim, da je bilo junija, ko se je tukaj pisalo o teh šolskih darilih in sicer: zlatnina, vikend v toplicah, vreča-sedež... Potem res ne vem, kje je meja... matilda

30. avg 2007 18:11

elaphus je napisal/a:

frina, tudi za pedagoške delavce velja ta pravilnik - nam so ga prvič podrobno predstavili prejšnje šolsko leto. Sicer pa - učiteljice in vzgojiteljice s(m)o ravno tako uslužbenke oz. uslužbenci kot katerikoli drugi, za svoje delo prejemamo plačo in res ne vem, če mu bi bila potrebna še nekakšna darila. Lp cervus

 

Ta pravilnik je visel na hodniku, v okvirju in se je nanašal samo na uslužbence davkarije. Sem šla dvakrat preverit, če je res samo zanje.

 

F r i n a

30. avg 2007 19:38

Sem vzg. Ravno danes smo se pogovarjale na to temo- kako se je odnos staršev do otrok in odraslih spremenil (govorim za večino). Brala sem sicer začete vaše debate, naprej pa nisem mogla, ker mi gre na bruhanje-sorry. Se strinjam , da smo plačane za svoje delo. Niti slučajno se ne mislimo materialno okoriščati drobnimi pozornostmi. Moram povedat, da sem sama med starši zelo priljubljena kakor tudi med otroci. V svoji službi sem zelo zadovoljna, da se razumemo. V glavno sem hotla povedati samo to, da večina staršev nima več občutla za okolico, za primeren odnos do ljudi. Kolegice kakr tudi sama, sem bila razočarana. Za večina staršev je bil zadnji dan bivanja v vrtcu tak kot vsak dan. Niti poslovitev niti hvala, ne od nas niti od otrok. Vam pa povem, da vsakega posameznika poznamo bolj kot sami starši in vsakodnevno ublažujemo njihove napake. Otroke imamo rade in oni nas, zato tak odnos boli. Zato ve, skrbne mamice se ne sekirajte preveč kaj in kako. Topel stisk roke in iskrena hvala- to je to. Treba je poslušati srce in ne možgane. Le kam ta svet drvi. Pa lep pozdrav vam in vašim sončkom ham-njam

30. avg 2007 21:10

Se podpišem pod to, kar je napisala ena mš.

Kot pravi: iskren hvala in pogled v oči, lahko še stisk roke. In kakšna pozornost (to ni darilo).

Ko zdajle nad pisalno mizo gledam nalepljeno voščilnico velikosti 4 x 4 cm, narejeno doma, pa eno malo večjo, ki tam visi že 9. leto, pa ono z drobnim naklekljanim motivčkom, pa......se spominjam tistih, ki so mi jo dali, z lepimi bsedami, malo mokrih in tresočih rok, s cmokom v grlu (saj najbrž res ni lahko pred celim razredom povedati nekaj svoji učiteljici). Veste, začne se običajno tako: V imenu celega razreda bi se vam rad zahvalil za..................pa tile moji nimajo 6, 7, 8 let, ampak 10 več.

Posebna zgodba je slovo po 4 letih, ko zapušča šolo tvoja generacija, ki si ji bil razrednik. Ja, res je, vem veliko več o marsikom kot starši, z njimi sem šla skozi mnoge lepe in hude trenutke, jim pomagala, jih pokarala, jim postavila meje in jim povedala, da so jih prestopili in zato sledijo posledice, ker je to pač tako; jih razumela in (žal včasih tudi to) zaščitila pred nemogočimi pričakovanji staršev. Če takrat tečejo solze na obeh straneh, ni nič nenavadnega. Takrat se običajno tudi jaz poslovim od njih z drobnim darilcem, ki ga za vsakega naredim sama (enkrat recimo epruvetka s peskom s plaže, kjer smo preživeli maturantski izlet in listkom z lepo mislijo). In brez vsake slabe vesti sprejmem drobno pozornost od njih. Veste, je lep občutek, ko še zdaj pišem z nalivnikom, ki sem ga ob taki priložnosti dobila pred ene 10 leti. Na oknu mi cveti orhideja, ki sem jo dobila lani. Ko je kolegica dobila skledo orehov in tisti pripomoček za trenje z besedami: vsaj toliko orehov smo strli skupaj....................., ko.....................

Če niste v tem poklicu, ne morete vedeti, kako je to. Tako pač je, pa če se strinajte ali ne.

Meni moje delo nikoli ne bo samo služba, to je zame res poklic, dijakinje in dijaki pa niso objekti pri mojem delu. In nikoli ne bodo (čeprav zakonodaja to čedalje bolj pričakuje in veleva). So ljudje, z njimi je treba delati tako, kot si zaslužijo. Mladi, še neoblikovani, odraščajo pred mojimi očmi. Ko odzvoni, ne morem pospraviti vsega v predal in pustiti do drugega dne.

Konec koncev: a ni tudi to del vzgoje (upam, da v šolah res ne teče le izobraževanje ampak tudi vzgoja), da se pokaže, kako se je primerno vesti. Kaj je lepo, kaj ni sprejemljivo. Z zgledom, pa tudi z besedami. 

Voščilo za novo leto, zahvala ob koncu leta, včasih izvedo, kaj vem kako, in voščijo za rojstni dan, voščilnica učiteljici, ki je ravno rodila, ki je magistrirala,.......razglednica s smučanja ali poletnega potepanja, sms: sem ravno v botaničnem vrtu v Kopenhagenu in vam pošiljam lepe pozdrave (ker vedo, da mi je botanika blizu), e-sporočilo s kakim zanimivim linkom in dodatkom: morda vas bo zanimalo....... - drobne pozornosti, vredne veliko, veliko več, kot si morda lahko predstavljate.

Vredne, pa ne materialno. Vredne veliko, ker potrdijo, da stopamo po pravi poti.

Tudi njim veliko pomeni, če jim čestitaš ob doseženem uspehu na tekmovanju, dobro odigrani tekmi, izidu prve pesniške zbirke, dobrem nastopu na glasbenem večeru,.........Ker vidijo, da ti nekaj pomenijo, da jih vidiš in poznaš tudi drugače, ne le kot dijake pri tvoji uri.

Tako. Sem morala tole napisati.

In v ponedeljek začenjam mirne vesti. V pričakovanju sem pa že zdaj. Tako, kot oni, če vam priznajo ali pa ne. Bo spet lepo videti sošolke in sošolce, zavonjati šolo, .........bo spet lepo videti dijakinje in dijake, se prepustiti zvenu šolskega zvonca,............Tako ali tako leto hitro mine in počitnice bodo kmalu. 

 

rimljanka

30. avg 2007 21:49

Meni osebno so rožce tako krasno darilo, ki samo ogromno pove. Mene pa samo zanima, kako se počutite ko nekomu nekaj podarite ( mogoče nasmeh, piškote, rože iz domačega vrta ali cvetličarne, čokoladko jaz se počutim odlično), ali pa samo hlastate za svojo rit in za svojo lasto "srečo". Pa verjetno ne delam narobe, ker se mi vedno vse dobro vrne!!! lp, pinka

30. avg 2007 22:31

Oh, še eno poglavje iz koša "učitelji tako ali tako nič ne delajo, vsak dan so doma ob 12h pa še poleti so doma". Pa še plačani so za to!!! Nesprejemljivo! Dana Sporočilo je spremenil(a) DanaS dne 30. avg 2007 22:31:42

31. avg 2007 6:52

Sem učiteljica na razredni stopnji ( že 30 let )in moram reči, da z zanimanjem berem vaše komentarje. Res je, da smo učitelji plačani za svoje delo, vendar majhna pozornost godi vsakemu. Ne zagovarjam dragih daril, ampak je včasih dovolj le stisk roke, voščilo, droben cvet,... in dan je lepši, kajne. Pa brez zamerë! LP postrv

31. avg 2007 8:45

Prebrala sem nekaj zadnjih tem tega foruma in ne morem mimo občutka, da le-ta prerašča v povsem ameriški klub nezadovoljnjih gospodinj. Vem, da sem s tem pritegnila nase ploho neodobravanja, celo zgražanja... ampak poglejte to pisanje. tam ena ženska sprašuje, če kdo pozna koga, ki bi ji prišel sčistiti stanovanje, pa se že usuje ploha obtožb. ja pa kaj nas briga, kaj si kdo lahko privošči, zakaj ne stori tega sam.... odgovarjajmo na vprašanje , če ne vemo odgovora, pa molčimo! tudi ta tema tukaj...nisem želela razlagati, zakaj sem izpostavila to vprašanje, pa moram zaradi vseh vzgojiteljic in učiteljic napisati tole: Nisem v tej stroki, sem pa mati dveh otrok z osem urnim delovnikom (ki se velikokrat raztegne še malce dlje). Ta otroka sta bila predana v roke ženskam, ki so (na srečo) dobro opravile svoje delo. Navsezadnje so učiteljice prispevale dobršen del k temelju njune osebnosti v nekem določenem življenjskem obdobju. Spraševala sem po ideji za drobno pozornost - izdelali smo že vsega in svašta, počasi mi zmanjkuje idej; želela pa sem izvirnost, da izkažemo to, kar msilimo, čutimo..... Da učiteljici POVEMO,da smo ji hvaležni za ves trud. Da je otrok ne bo nikdar pozabil. Preprost hvala in spominček od ene pikapolonice, ki zapušča vrtec. Toliko slabše je, če postane obdarovanje stvar navade, ker potem vse prisrčne zadeve povsem razvodenijo. Zato je toliko pomembneje kaj dati in kako in zakaj. Ne samo učiteljem, vsakemu, ki prispeva v dobro sočloveka godi, če se mu izkaže kakršnakoli zahvala - ali s sporočilcem , ali z iskreno besedo. Pa kaj, ko si ljudje tako redkokdaj vzamemo čas, da to storimo. Rada bi bila dober vzgled svojim otrokom, da se naučita izkazovati spoštovanje na primeren način (ki ni ta, da potrošita vse prihranke iz hranilnika!) pač pa da si vzameta čas za sočloveka. In znata povedati! tabina

31. avg 2007 8:58

Jaz se še zdaj vsakokorat, ko jo srečam, zahvalim moji profesorici angleščine iz srednje šole, ker mi je dvignila moralo in dejansko vplivala na moje življenje - v pozitivnem smislu, ker je v meni videla potencial, katerega jaz sama nikakor nisem našla. Ob koncu pa ni dobila darilca v klasičnem pomenu besede, ampak zahvalno pismo. Brez repa in glave, čisto meni podobno.

Drugače pa prihajam iz družine učiteljic - moja mami je jokala od ganjenosti, ko so jo osmošolci prišli iskat na dom in so jo počakali, da se je zrihtala, ter odšla z njimi na valeto. Pa je zdaj že nekaj časa v pokoju, ampak "njeni" otroci se je še zdaj spomnijo. 

Loni Makaroni