Moški morajo odrasti

povzemam iz današnjega Večera:

Lani je bilo na območju Upravne enote Maribor sklenjenih 396 zakonskih zvez, na matičnem uradu pa so zabeležili 297 sodb o razvezi zakonske zveze. Očitno je, da tudi v Mariboru sledimo trendu vedno manjšega števila porok in večjega števila ločitev.

Kaj je torej vzrok, da se vedno več ljudi ločuje? Milan Krajnc Pavlica, zakonski svetovalec s Ptuja, nam je razložil, da sodobne ženske živijo hitreje, so bolj odprte in se zavedajo, da partner ob njih ni edini moški na svetu. Možje tako velikokrat ne zmorejo slediti razvoju svojih žena. Kranjc Pavlica meni, da pari svojo zvezo velikokrat zasnujejo na nezdravih temeljih, saj se "fantje na začetku svojim dekletom želijo predstaviti v najboljši luči in ob tem obljubljajo stvari, ki jih kasneje ne morejo izpolniti. Tako čez leta pride do razdora."

Pravi, da poročni list praktično nič ne spremeni, prinese le obveznosti. "Gotovo pa poroka pomeni duhovno povezavo, izkazovanje pripadnosti." Preden se pari poročijo, morajo živeti skupaj daljše obdobje, da se resnično spoznajo. Človek se od 21. do 25. leta še razvija. "Takrat še sebe ne pozna dobro, kaj šele partnerja, zato mislim, da je s poroko bolje počakati," še razmišlja Kranjc Pavlica.

kaj pa ve menite? imate tudi same take izkušnje ali vsi moški le niso taki?

kletka

27. jul 2007 12:42

Kaj te vem! Vedno bolj pa zagovarjam tezo, da smo ženske v današnjem času postale močnejše in da razen za ohranjanje vrste, moških sploh ni potrebno biti v bližini. Pa ne me narobe razumet, sem čisto v redu usmerjena.

Morebiti je res kemija tista, ki ohrani zvezo zelo dolgo in vedno pestro, simpatično in pozitivno.

Moj stric je napisal veliko knjig in v vsaki so sledovi o družini, ki bi naj bila osnovna celica družbe.  Zdi se mi, da je tempo življenja, kateremu se prepuščamo in niti ne poskusimo ustvariti svojega načina, tisti, ki daje družini in njenim članom drugačne vloge. Ne nove ampak drugačne.  In te nove vloge ne sledijo klasičnemu zapisu zakonske zveze. Zato pa pride do kršitev in zveza postane razveza.

titta

27. jul 2007 15:52

 

Moj mož pravi, da se zaveda, da bo prišel iz pubertete tam nekje po 65. letu. Če sploh...

Moje izkušnje kažejo, da je bilo pet in pol let spoznavanja dovolj za dokaj trdno zvezo, ki traja zdaj 28. leto. Pred poroko nisva živela skupaj, tu in tam sem jaz prespala pri njemu, najdlje sem ostajala pri njih čez vikend. Skupnih dopustov pred poroko ne štejem za skupno življenje, čeprav en mesec skupnega bivanja čez poletje tudi  nekaj pokaže.

Sva pač imela srečo, da sva se našla, in da se je ljubezen v teh 28 letih kazala na različne načine, se spreminjala in prilgajala. Ker ko mine zaljubljenost, šele spregledaš, in potem se pokaže, ali sta dva za skupaj ali ne. Ljubezen pa ima toliko pojavnih oblik, kot nas je ljudi. Predvsem pa zame ne pomeni, da s poročnim listom nekoga dobiš, midva sva skozi ves čas skupnega sonivanja imela del življenja tudi čisto zase oziroma sva si puščala svobode, kolikor je je kateri potreboval.

Ker ljubezen ni posedovanje nekoga, ampak zmožnost imeti ga rad takšnega, kakršen je, ne pa da ga prilagajaš svojim željam in potrebam. Tudi če moški nikdar ne odraste. In to, da je v mojem vedno nekaj otroka, mi, poleg smisla za humor, ki ga ima v izobilju, izjemno veliko pomeni.

 

Mamamia

 

mamamia

27. jul 2007 16:30

v dandanašnjem času so vloge v družbi popolnoma drugačne kot so bile včasih, tudi skupno življenje ni več vrednota, zato je vedno več samskih. ljudje, ne samo ženske ali samo moški, precej bolj kot včasih gledajo nase in manj na druge. temu pojavu strokovnjaki pravijo porast individualizma, jaz pa pravim, da so ljudje v razvitem svetu, kjer je vsega v izobilju, izgubili smisel za sklepanje kompromisov ter prilagajanje in postali preveč egoistični, da bi se bili v skupno dobro pripravljeni čemu odpovedati. v tem jaz vidim razlog za razpade. družba je postala dekadentna in se že počasi, a vztrajno sesuva vase. marsikateri imperij je že šel po tej poti. konkreten primer: prek interneta sem spoznal neko punco. počasi skozi dneve in tedne sva razvila komunikacijo, se pogovarjala, izmenjavala mnenja, itd. po tistem, ko sva se dejansko enkrat dobila na kavi, je kontakt prekinila. ne vem zakaj, mogoče je bila razočarana nad mano, ker je nekaj pričakovala, pa tega v meni ni videla, nimam pojma. priznam, tudi meni ni delovala, da bi hotel z njo imeti karkoli, ampak po začetem poznanstvu sem mislil, da bova nadaljevala vsaj tisto začeto komunikacijo, ampak sem se očitno zmotil. zgleda sem kljub svojim 26 letom še vedno naiven ... bivša me je po štirih letih in pol skupne zveze pustila. razlog: na njenih prvim mestih prioritet so stvari, ki z mano nimajo nobene zveze. več ji je pomenilo to in da me pusti, kot pa da bi ostala z mano in svojo prioritetno lestvico spremenila. po domače: nisva imela skupnih interesov. je bolelo in malo še vedno boli, pa je od tega že več kot leto, ampak če je moralo razpasti, je bilo bolje tako kot pa čez 10 let, ko bi bili kaki otroci in skupno premoženje. spet sem (bil) naiven, zgleda ... moja starša sta opravila svojo vlogo, spravila sta me do položaja, ko sam služim kruh za preživetje, čeprav je še bolj tenko odrezan in bolj pust, in sem sposoben sprejeti kakršnokoli odgovornost, ki mi jo življenje prinese. pač sem samski, tako da vsem poročenim, ki boste tole brali, v opomin, da bodite srečni, da imate nekoga, pa čeprav ne gre vedno vse kot po maslu. nekateri nimamo te sreče. in ker sem moškega spola, tudi do otroka ne morem na tako lahek način kot ženske, ampak o tem sem nekoč nekje že pisal in se ne bom ponavljal; če koga zanima, naj pobrska po forumih. če pa se boste ženske odločile, da moške potebujete samo še za razplod, si ustanovite farme s popolnoma fizično in psihično zdravimi nabildanimi mačoti, taki kot jaz, ki ne izstopamo iz povprečja, pa se bomo preselili v večna lovišča, ker bomo nepotrebni in kot taki samo nepotreben strošek družbi prihodnosti. pa se oproščam, ker sem prelen, da bi pritiskal Shift in delal velike začetnice. Andrej

27. jul 2007 20:17

V nekih pogledih ti dam prav, drejček, ampak bi pa pripomnila, da ne živim s svojim najljubšim zato, ker bi mi bilo skupno življenje vrednota ali ker bi neegoistično gledala nanj in ne nase... Če mene vprašaš, je skupno življenje bolj fajn kot samsko: imaš nekoga, na keterega se lahko zaneseš, pa naj bo karkoli: ali narediš nesrečo in te pride iskat sredi noči, ali te hodi v bolnico obiskovat in ti govori vice, da se nasmeješ, pa ne glede na situacijo, ali te pelje domov, ko si pijan ali brez prevoza ali se mu zjokaš na ramenih, ko se ti kje zgodi krivica ali se ti pač zgodi nekaj žalostnega, ali ti zalije rože in pelje ven psa, ko prideš pozno iz službe, ali te napade pri vratih, ko se vrneš iz službenega potovanja in ti da tisti krasni občutek, da te je nekdo nooooro pogrešal... Ali ti enostavno da vsak dan lupčka in imaš spet tisti krasni občutek, da te ima nekdo rad... In potem se lepega dne ali noči odločita, da bi si dala še enega krasnega frocka in je sploh super... Ne vem, no, kako to vi gledate, ampak meni se zdi, da bi to še največjemu egoistu morali it v računico... Seveda mu vse te stvari vračaš in jasno, da se v vseh lahko tudi on/a zanese nate, ampak saj to je vendar luštno! Nima veze, kako na to gleda družba, važno je samo to, da mi je z njim lepše kot brez njega. Dokler bo tako, mi sigurno ne bo padlo na pamet, da bi šla stran... Tako da vsem samskim, ki si to ne želijo bit, mogoče pokažem drugačen pogled na svet... Vsi ti kompromisi - ko da so neko nujno zlo - meni se ne zdi tako: kompromis pomeni nekaj, s čimer sta oba zadovoljna, torej se egoistično splača;) morate samo prepričat nasprotno stran, da je z vami lepše kot brez vas, to pa tudi ni preveč težko, se mi zdi;) Veri

27. jul 2007 20:36

Oh, Andrej, nek pesimizem veje iz tega tvojega sestavka. Kaj naj ti rečem - na nek način te popolnoma razumem. Tudi sama sem pred slabim letom pri (zdaj) 28 po 7 letih zveze znašla sama. Iz razlogov, ki so našteti v vseh postih zgoraj: na skupno življenje še ni bil pripravljen, čeprav sva oba popolnoma samostojna in zaposlena. Tistih vikendov skupaj sem se pa jaz počasi naveličala. Pa ne samo vikendov, ampak tudi tistih večernih uric, ki jih en preživi pri drugem in gre potem spet k sebi domov, kjer sva se potem vsak zase ubadala s svojimi težavamai, namesto da bi jih reševala skupaj. Se mi zdi, da v tkai zvezi vse staviš na te skupaj preživete urice, ki so bolj ali manj idealne, ne dajo pa prave podobe o tem, kako partnerja delujeta kot celota. Prištej k temu še naporno službo, službena potovanja, službene večerje in dva še tako zaljubljena se lahko zelo hitro odtujita, če ni truda z obeh strani. Ženske (vsaj jaz, da ne posplošujem) se nismo odločile za splošen razplod, tudi daleč od tega, da bi nas večina želela živeti same celo življenje. Poznam pa vsaj dve dekleti, ki resno razmišljata, da bosta pač izkoristili one-night-stand priložnost za otroka. Sta že predolgo samski, da bi lahko realno razmišljali o bolj prijetnih možnostih, ju včasih hecam. Trenutno sem v obodobju, ko je okoli mene kar 6 deklet, ki so se v zadnjem letu in pol razšle z dolgoletnimi partnerji. Morda je tudi tako leto letos. Za vsako posebej pa vem, da si želi le nekoga ob sebi, ki mu bo svojo ljubezen lahko podarjala in jo od njega tudi prejemala. Res nas je vse več samskih, ampak nas v to sili sistem, ki nam (vsaj kar se mene tiče) s svojo zaposlitveno in finančno politiko omogoča čedalje manj časa zase. Kako naj kvaliteten čas podarim partnerju, če še sebe včasih ne najdem v tej noriji? Tudi pri meni sta starša zgledno opravila svoje starševske naloge. Imam službo, s katero se zadovoljna in imam za moje pojme kar dobro plačo, imam svoje stanovanje (kjer sta veliko prispevala starša), imam svoj avto, imam tudi kak kilogram preveč, ampak sem simpatična, a kaj mi to pomaga, če pa tuhtam, ali naj sploh grem na dopust, ko si ga pa želim preživeti z nekom, ki ga imam rada, in ne s prijateljicami in prijatelji. No, ja, iz tega mojega posta je nastalo čisot nekaj drugega, kot sem v osnovi mislila :) Hotela sem povedati, da ne gre za to, da bi morali moški odrasti (če smo že na tem, tudi žensk je kar nekaj takih), gre enostavno za to, da smo postali preveč vase zaprti in vase usmerjeni in kot taki v današnjem tempu težko delujemo propartnersko. Samo zanima me, kje se vsi ti samski in prijetni tipi, kot je drejček, skrivajo, da jih me simpatične samske dekline ne najdemo, he he he. Sporočilo je spremenil(a) Sasenka dne 27. jul 2007 20:39:47

27. jul 2007 21:00

Eden od razlogov se vidi na forumu; če katera pojamra, da ima krizo z moškim, ji svetujejo, naj razmisli in ga pusti. Včasih tega niso delali. Poznam primer, ko je moški oženil 16 letno dekle, ki mu je rodila 10 otrok, celo življenje pa je spal z njeno mamo, pa ona se ni ločila... So se spremenili časi, položaj ženske in še kaj... Tudi jaz za to nebi posplošeno krivila moških... matilda

28. jul 2007 8:22

Prosim ne valit krivde izključno na moški del.Tudi tiste ki samo berete. Imam podobno izkušnjo kot drejček.S tem da so ji bili na prvem mestu kolegice in kolegi s katerimi je žurala preden sva se spoznala.Po enem letu je rekla da nisem dost dober zanjo,pa sva živela skupaj zadnje 3 mesece.In na zunaj je vse teklo kot namazano,hodila sva naokoli,obiskovala starše in to.Na površju je delovalo vse tip top,nikoli ni ničesar o naju potožila da kaj ni dobro,pa sva se zmeraj veliko pogovarjala o naju.Konc je,ne nudiš mi tisto kar želim.Da sem ji dajal vso podporo tako fizično,psihično,materialno in ostalo je brezveze pisat. Boli ja,boli k sam hudič. Evo še jst sm mal svojga natvezil. Če ni razumevanja,popuščanja in prilagajanja z obeh strani,še taka fizična privlačnost zelo kmalu zbledi. Peugeot Sporočilo je spremenil(a) Peugeot dne 28. jul 2007 08:36:28

28. jul 2007 9:09

mislim da je za stanje kriv čas, razmere. Oba spola enako. Mladi imajo za skupno življenje nerealna pričakovanja. Enkrat sem nekje prebrala, da moški ob poroki misli - "končno je moja, da bom lahko nehal z osvajanjem", ženska pa - "končno je moj in me bo do smrti osvajal". Mediji danes hvalijo samskost, kjer vsak lahko počne točno tisto kar tisti trenutek želi in porabi denar samo zase, mlade uspešne ženske govorjo o srečnem življenju in prostosti in predstavljajo kalup razmišljanja deklic. Nihče sicer ne pove, da ne moreš biti kar naprej srečen (saj potem sploh ne bi vedel da si, a ne), da si tako sam lahko tudi zelo ranljiv, osamljen. Posebno na starost, ko pomeni samo še bližina, predansot. Všeč mi je razmišljanje Veri - tako sožitje vidim tudi jaz. Ne gre za rože za Valentinovo, ne gre za likanje srajc, ne za kuhanje, obrezovanje žive meje - midva sva skupaj, eno, pa vendarle dva s svojimi navadami, hobiji, prijatelji. Nobena popolna neodvisnost tega ne more nadomestiti. Lisa

28. jul 2007 10:20

Mislim, da je dandanes, ko se vloge žensk in moških tako drastično spreminjajo, priprava na zakon še toliko bolj pomembna. Ženske že po svoji naravi veliko govorimo tudi o tem kaj čutimo in si želimo. Moškim, vsaj večini, pa je to še vedno malo "out". Ko sva z možem hodila na takšno pripravo so se dejansko razvile takšne debate, na srečanju kot tudi doma, do katerih, verjamem, sicer ne bi prišlo. Hec je, da se jaz včasih želim pogovarjat o kakšni težavi, pa ded zamahne z roko in reče, da bomo že sproti.... Ampak, tako pač je. Gremo naprej! Druga pomembna reč glede teh ločitev pa je današnji vseobsegajoči in povsod prisotni individualizem / egoizem. Nihče se ni kaj dosti pripravljen prilagajat, se kdaj pa kdaj odpovedat lastnim interesom, sklepat kompromise. Ljudje gredo na vse ali nič. "Če nočeš tako, pa nič." Poročena sva pet let in sem šele sedaj uspela realizirat predvsem svojo (priznam!) željo, da bi se vključila v zakonsko skupino. Stvar se je ponovno potrdila, kot dobra naložba. Jaz pač nimam moža, ki bi se pogovarjal o zakonu in najinih čustvih in blablabla, pri tem pa mirno sedel na kavču. Začne se sprehajat in je ves živčen. Če ga pa zvečer v postelji zapnem s kakšno temo, pa pravi, da bi rad mirno spal, ker sicer menda po najinih debatah ne more spat. Za hec sem mu enkrat razložila, da mi edino iz postelje zvečer ne more pobegnit. Na zakonskih skupinah pa si povemo marsikaj zanimivega, tudi on vidi, da imajo drugi podobne stiske, kot midva. Z izmenjavo mnenj marsikdaj najdemo kakšno rešitev. Sedaj se tudi njemu zdi pametno da hodiva tja. Takšno je moje mnenje. Lp, veverica

28. jul 2007 10:23

Ja, to je že nek mit, da ko sta dva sveže zaljubljena, se osvajata in razvajata, ko pa sta poročena, pa mož "živi" v gostilni, žena ga pa doma čaka z navijalkami na glavi in valjarjem v roki... Pred mnogimi leti sem se svakinji malo čudila, ko je rekla, da sta kupila še eno televizijo in gledata vsak svojo... Pa mi je rekla malo posmehljivo: ja, boš že videla čez nekaj let! No, srečna sem, da se po tolikih letih še vedno zmeniva kaj bova skupaj delala, včasih je bolj zadovoljen eden, drugič drugi, srečna sva pa oba, ker sva skupaj. Upam, da bo tako tudi čez 10, 20, 30... let. matilda